Cesta, ki povezuje celinsko Francijo z otočkom Noirmoutier, dvakrat na dan ob plimi izgine pod vodo. Na različnih odsekih se morje dvigne med 1,5 in 4 metri, kar pomeni, da če zafrknete uro, je dobro imeti s sabo čoln ali vsaj blazino. Cesta je suha le uro in pol pred oseko in uro in pol po oseki. Kot tlakovana pot je tod potekala že v 15. stoletju, voznike pa na posebnost opozarjajo posebne table na obeh koncih. Ker jo dvakrat dnevno zalije voda, je tudi zelo spozka in od voznikov zahteva počasno in zbrano vožnjo, v jesenskih mesecih pa še dodatno nagaja gosta atlantska megla. V primeru, da nekdo res zabrede v vodo – dobesedno, je na večih mestih postavljen reševalni stolp, kamor se lahko vozniki in potniki povzpnejo.

Sprehajanje po obali ceste in parkiranje je prepovedano, vendar se tega zaradi turistične atrakcije ne drži nobeden. Otok seveda ni življenjsko odvisen od te ceste, saj je na njegovi najbolj jućni točki postavljen čisto spodoben most.