Druga najstarejša slovenska dravska elektrarna je obenem tudi prva na slovenskem delu reke, tik ob meji z Avstrijo. Manj znano dejstvo pa je, da ima nekaj kilometrov višje tudi avstrijsko dvojčico.

Elektrarni Dravograd in Labot sta bili grajeni hkrati in veljata za elektrarni dvojčici. O njuni podobnosti smo se želeli prepričati na lastne oči, zato smo ju obiskali z vozilom, za katerega proizvajata »gorivo«. Do Dravograda in Labota nas je pripeljal Hyundai Kona electric, avto, kot nalašč za ogled kraja, kjer nastane elektrika.

Že na pogled sta stavbi enaki, v notranjosti pa imata tudi enako tehnično zasnovo. Bili sta prvi elektrarni v Evropi s stebrno izvedbo, ki se je kasneje uporabljala tudi pri ostalih dravskih elektrarnah. Skupno jima je še to, da sta obe druga najstarejša elektrarna na Dravi v svoji državi.

Njun nastanek v enem najmračnejših obdobij nedavne zgodovine je zaznamovan s tragičnim ozadjem. Kmalu po okupaciji Dravograda med drugo svetovno vojno so se pojavile povečane energetske potrebe zaradi vojaške industrije. Okupator je poznal energetski potencial reke Drave in tako so leta 1941 začeli graditi elektrarni v Dravogradu in 9 kilometrov višje v Labotu. Gradnja je bila zahtevna in naporna, zato so kot poceni in potrošno delovno silo uporabili vojne ujetnike ter prisilno mobilizirane civiliste iz slovanskih držav. Številni so ob tem izgubili življenja.

Dravograjska hidroelektrarna je začela z obratovanjem leta 1944, toda proti koncu vojne je bila kot strateško pomemben objekt tarča bombnih napadov zavezniških sil. Oktobra 1944 in aprila 1945 je tako bila močno poškodovana, precej škode pa je utrpel tudi bližnji železniški most, na katerem so posledice vidne še danes. Po osvoboditvi se je nemudoma pričela obnova s ciljem ponovno zagnati elektrarno še pred koncem leta. In res je začela delovati že decembra 1945, sicer le z enim agregatom. Drugega so obnovili nekaj mesecev kasneje, tretji pa je začel delovati leta 1955, ko je elektrarna Dravograd začela obratovati s polno močjo.

Seznanjeni z njeno pestro zgodovino, smo se s Kono najprej ustavili pri elektrarni Dravograd. Pred vhodom nas je pričakala polnilnica za električna vozila, kjer bi se Kona lahko polnila med našim ogledom. Zaradi tehničnih razlogov sicer to ni bilo mogoče, toda zahvaljujoč dosegu 375 km ob polni bateriji po tem tudi ni bilo potrebe. Kona je namreč do koroške porabila le okoli četrtino baterije, zato smo se brez skrbi posvetili ogledu. Izvedeli smo, da se je s prenovo v 1990-ih moč elektrarne povečala na 26,2 MW. Ob tej moči in izkoriščanju 8,94 m padca letno proizvede 142 milijonov kWh elektrike. Zgradbo sestavljajo trije turbinski stebri med štirimi pretočnimi polji. V vsakem turbinskem stebru je nameščena vertikalna Kaplanova turbina, nad njo pa generator. Štiri pretočna polja širine 24 m zapirajo kljukaste železne zapornice, sestavljene iz dveh tabel, ki zmorejo skupaj prepustiti do 5400 m3/s vode.

Po ogledu prve elektrarne na slovenskem delu Drave smo se odpeljali še do njene dvojčice in sosede. Našli smo jo 10 km višje ob sotočju Drave in Labotnice. Pod okriljem severnih sosedov jo je prenova doletela nekoliko prej, v 1980-ih, njena moč pa se je s prvotnih 25 MW povečala na 28 MW. Letno proizvede 155 milijonov kWh.  Stavba je skoraj identična dravograjski, s tremi turbinskimi stebri in vertikalnimi Kaplanovimi turbinami. Ker se med našim izletom s Kono nismo mogli zanašati na klasično oskrbo z gorivom na bencinskih črpalkah, smo bili toliko bolj pozorni na električne polnilnice.

Seveda smo jo našli tudi v Labotu v neposredni bližini elektrarne. Kona se je še vedno ponašala z več kot pol polno baterijo, zato se nismo poglabljali v postopek polnjenja, ki bi od nas zahteval uporabniški račun ali kartico. Med drugim tudi zato, ker smo v Dravogradu opazili še dve polnilnici. Ponujali sta enostavno in brezplačno polnjenje, ki pa bi zaradi moči 22kW od nas zahtevalo daljši postanek. Naš izlet se je bližal koncu, zato smo se tudi brez dolgotrajnega polnjenja vrnili domov.

Kot zanimovst dodajmo, da sta klona tudi HE Vuhred in Ožbalt, o tem pa kdaj drugič.