Do Celovca nas je pripeljal Ford Ka+, ki se je izkazal za odlično izbiro. Iz starega mestnega jedra koroške prestolnice namreč še niso izgnali avtomobilov, zato smo se lahko pripeljali v skrajno središče mesta, kjer se odvija glavno predpraznično dogajanje. Ozke uličice srednjeveškega mesta bi cestni ladji povzročale nemalo preglavic, za mestnega malčka pa ni bilo nikakršnih ovir. Podobno je bilo s parkiranjem. Za obiskovalce mestnega središča je sicer na voljo garažna hiša pod Novim trgom, ampak za našega malčka se je zaradi njegove kompaktnosti našel prostor tudi v eni izmed pisano okrašenih stranskih uličic.  Na le nekaj metrov oddaljenem Novem trgu smo zares občutili predbožično vzdušje. Za to je zaslužen celovški božični sejem, kjer svoje izdelke ponuja več kot 50 rokodelcev, mojstrov, obrtnikov in seveda gostincev.

Našo pozornost je že od daleč pritegnilo na tisoče lučk in drevored smrečic, ko smo se približali trgu, pa so slikovito praznično podobo dopolnili še zvoki božičnih pesmi ter vonj kadila in kuhanega vina. Na stojnicah smo si lahko ogledali najrazličnejše božične izdelke domače obrti, kot so figurice za jaslice, okraski za smrečico, pletena oblačila s prazničnimi motivi, medenjaki, izdelki iz čebeljega voska in še in še. Ker pa sejem ni namenjen le nakupu dobrin, pač pa tudi zabavnemu druženju, smo lahko uživali tudi ob spremljevalnih aktivnostih, čeprav smo jih izkusili le delček izmed vsega nabora, ki ga dogodek ponuja. Najmlajši so se zabavali na vrtiljaku in vlakcu, medtem pa smo se odrasli lahko ogreli in okrepčali pri eni izmed kulinaričnih stojnic ter prisluhnili živi glasbi.

Prijetno so nas presenetili tudi jedilni listi gostinskih stojnic, saj smo njihovo ponudbo lahko prebrali v slovenščini. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, ker je Celovec vendarle dvojezično mesto in nenazadnje zibelka slovenstva, toda slovenska kultura je bila v zadnjih desetletjih precej odrinjena in zapostavljena. A veselje ob misli, da se to spreminja, je nekoliko zasenčila zavest, da gre nemara le za spretno tržno potezo glede na veliko število slovenskih turistov in ne za priznavanje enakopravnega položaja slovenstva v koroškem prostoru.

Vseeno nam je pogled na domačo besedo ogrel srca. Še toliko bolj, ko smo domačo besedo prebrali na mestni hiši. Na njenem pročelju se namreč v igri svetlobe in barv razprostira praznično voščilo v štirih evropskih jezikih: nemško, angleško, italijansko in slovensko. In navsezadnje ni pomembno, ali gre le za vljudnost do turistov. Ob tem in ob prenekateri slovenski besedi, ki smo jo med sprehodom po celovških ulicah ujeli tudi iz ust domačinov, smo čutili, da bo Celovec vedno naš.

Obisk najlepšega božičnega sejma na Koroškem smo zaključili s skodelico vročega čaja in odločitvijo, da si bomo naslednjič vzeli vsaj dan ali dva več časa in si ogledali še advent v sosednji Vrbi, Beljaku in še kje. Morda še letos.