Ford je Pinta lansiral kot odgovor na AMC-jev Gremlin in Chevrolet Vego in to uspešno, po 10 letih je bilo narejenih več kot tri milijone avtomobilov, oba konkurenta pa je premagal tako v skupni kot letni številki. Pinto je pričakal še konkurenco iz tujine – Volkswagnove, Datsunove in Toyotine malčke.

Avto je bil sprva na voljo kot 2-vratna limuzina, potem pa so se pridružili še hatchback in dvovratni karavan. Od 1974 do 1980 je Pinto nastajal tudi pod drugo Fordovo znamko kot Mercury Bobcat.

Imel pa je avto eno malce večjo hibo – položaj rezervoarja za gorivo je bil tak, da se je ob trčenju od zadaj rad predrl, bencin pa je stekel na izpušne cevi in kar nekaj je bilo smrtnih nesreč zaradi požara. Ford je sicer proti koncu življenjske dobe opravil nekaj sprememb, na račun Pinta pa so doživeli tudi nekaj tožb. Sam Pinto ni pripomogel k slovesu znamke.

Pinto je bil na voljo z dvema štirivaljnikoma do 1974, 1,6-litrskim in 2-litrskim, moč pa so spreminjali skoraj vsako leto. 1,6-litrski je sprva premogel 76 KM, potem pa so mu po prvem letu moč zmanjšali na 55 KM, 2-litrski je premogel 101 KM, od 1972 do 1974 pa 87 KM.

1974 pa do konca prodaje 1980 je oba nadomestil 2,3-litrski štirivaljnik, moč pa se je gibala med 84 in 93 KM, odvisno od letnika. 1975 je Pinto dobil še 2,8-litrski V6, njegova moč pa je bila med 94 in 104 KM.

Še o merah – v dolžino je meril 4,1 metra, širok je bil 1,76 metra in visok 1,3 metra, medosna razdalja je znašala 2390 mm, masa pa od 914 do 1030 kilogramov.

Pinta je 1980 zamenjal ameriški Ford Escort.