Naslov je znameniti verz iz kultne jugoslovanske serije Kamiondžije. Vozniki tovornjakov, tistih velikih, so bili vedno posebneži. Lahko so se mi zdeli kot neka odpadna nizka kasta, ali pa skrivnostni krotitelji hudobnih strojev. Že kot otrok sem pred 40 leti hodil mimo dveh zelenih kiperjev, Scanie in Volva, tako da imena poznam na pamet. Pozneje sem v očetovi firmi nekajkrat vozil Zastavo 35, ki je bila še B-kategornik in enkrat samkrat slavnega Tamiča. Saj veste, tisto zeleno kratko stvar s kesonom za nekaj kubikov peska.

Ko so nam pred mesecem dni pri slovenskem uvozniku Scanie predlagali test težko kategornega kiperja, sem bil najprej skeptičen. Ampak ob spoznavanju zadeve v živo, ko sem bil presneto prepričan, da je dovolj, da si ogledam kako je reč narejena in da napišem njegove posebnosti, sem hitro podlegel prepričevanju, da moram reč tudi preizkusiti. In to po kamnolomu s strmim naklonom in prepadom, kar oboje sovražim.

Že ko sem se povzpel na sovozniško mesto v Arji vasi, je treba vedeti, da zahtevajo stroji, kjer sediš tri metre in ne 30 centimetrov nad tlemi, nekaj plezanja v kabino. Saj ne, da je težko, ampak če si na tleh, si navajen biti na tleh. Vsi, ki imate izkušnje s tovornjaki, veste, da prav v ničemer ne zaostajajo po udobju od bolj prestižnih avtomobilov. Za začetek, sedež je zračno vzmeten in tudi po največjih kucljih na našo zadnjo pride le nežno pozibavanje. Merilniki, pa infotainment, pa zasloni s podatki, pa stikalca in tako naprej. Vse je tam. In seveda »halo orao, ovdje soko« CB obvezno ne manjka. Tokrat z njim nismo zezali policistov kot v mladih letih. Menda so že zdavnaj digitalni. Policaji. Mislim, njihove zveze.

Skratka. Po fotografiranju in predstavitvi, ki jo poslušaš z odprtimi usti – več o tem lepem oranžno srebrnem Švedu bomo spisali naslednjič, sploh tehnične zadeve – sem sedeč za volan. Prvo. Ogledala so kljub temu, da ima reč kar nekaj kamer, bistvo vsega. V ogledalih se gleda zadnja kolesa, če ne s sabo odneseš hitro kakšen kup zemlje, kandelaber ali Pepija na biciklu. In ker je Scania zadnji krik mode z V8 dizlom zs 450 konji in 2000 in nekaj  sto Nm navora, je pravzaprav igračka. V osnovi malo manj kot 15 ton, z malo več kot 17 tonami nosilnosti na kesonu. Treba je povedati, da je vse kot v kakem Jaguarju – prestave na volanu z ročico, večinoma je vse avtomatsko. Pogon naprej, pogon nazaj (12 prestav naprej, dve nazaj in še kaj se najde), vrtenje volana, ki je nastavljiv pnevmatsko od tistih filmskih vodoravnih leg do skoraj formulaških, in to je bolj kot ne vse.

Robotski menjalnik prestavlja silno hitro in neopazno. In nekaj obračanj po dnu kamnoloma v Pirešici so bili moji prvi kamionarski metri. Pa plezanje čez kucl, ko sem menda imel eno kolo v zraku, ne bi vedel, namreč, vse je kot vesoljska ladja.

Tisti, ki si želijo dirkaških občutkov in neposreden volan, tole ne bo za vas. Je pa s 130 tisočaki ta Scania prav tako reč v slogu »če bi babnice vedele, koliko stane…«. Šalo na stran. Vožnja je lahkotna, vendar več kot 90 na uro ne bo šlo, ker ne dovoli. Niti potrebe, vendarle je to 14-tonski stroj, namenjen, da čimprej povrne investicijo. Serija G ima kar nekaj bonbončkov od zračnega vzmetenja zadaj do posebej simpatičnega prenosa, ki pošlje skeptike (in mene), da brez upravljanja sklopke ne morejo parkirati na centimeter, kaj centimeter, milimeter natančno.

In potem smo šli iz kamnoloma ven po 17% klancu. Pomembno je bilo, je rekel inštruktor Bojan, da avta ne spravimo čez 1500 vrtljajev. Pardon, tovornjaka. Ker se lahko zgodi, da se reč ob silnem navoru tudi vkoplje. In gre, seveda. Na kripo smo najprej naložili 15 ton peska, pa ne bi opazil tudi, če bi ga bilo dvakrat toliko. Reč pleza brez težav v breg, malo pogledaš v ogledala, da ne kosiš grmovja z zadkom in potem seveda še vzameš ovinek malce širše.

Krog na vrhu in hajd nazaj navzdol. Sem že omenil, da ne maram prepadov in tega. Vendar sem se prepričal sam pri sebi in šel po klancu tudi navzdol. S 15 tonami zadaj. Skupaj 30. Mama, glej me, nimam kamiončka v peskovniku, pač pa … pravzaprav, hej bejbe, moj je 10 metrov dolg!

S pomočjo retarderja navzdol, ki je prav tako povsem avtomatski, je vozniku sodobnega tovornjaka pravzaprav prepuščeno le še vrtenje volana in dve stopalki. Vse ostalo počne klasična dodelana mehanika in umetna elektronska pamet.

Za zaključek je bilo potem treba rešiti še posebno nalogo. Stožec pred tovornjakom in na njem tenis žogica. Klasični kamionisti iz prejšnjega stoletja z mastnimi rokami se glasno krohotajo - natančnost približevanja brez stopalke sklopke? To je vendarle nemogoče. Ampak je, so mi razložili.

Sklopka, ki ves čas drsi na robu oprijema, omogoča fantastično majhne in natančne premike. V praksi to pomeni, da vse kar gledam, in to prosim lepo, sam v kabini, medtem ko fanta od Scanie snemata (in eden malce pomaga… ;) stojita zunaj – skratka, vse kar gledam, je ogledalo, ki kaže sprednji del tovornjaka in počasi z dodajanjem plina lezem proti žogici in voila – na milimeter, profesor. S 30-tonskim onejem. Parkirajte BMW-ja tako, če znate! 

Kapo dol kamionarjem in vsem, ki so v tem poslu. Še največji sovražnik je sistem, ki si izmišljuje vedno nove in nove predpise. A tudi Scania sledi, z enim zadnjih V8 v tovornjakih, ki spoštujejo tudi Euro6. A s pravim strojem, kjer so inovacije tu z namenom, se da delati tudi posel. Pa če je to 15 ton peska.

Ne pozabite, o sami Scaniji pa v prihodnjih dneh, je kaj povedat.