Ročni menjalniki se počasi, a zanesljivo umikajo samodejnim. Razlogov za to je več, od spreminjanja prioritet voznikov do težnje k zmanjšanju emisij in elektrifikacije.
na Googlu
Tehnološki razvoj avtomobilske inudstrije je v zadnjih letih usmerjen predvsem v različne stopnje elektrifikacije, ki pomeni različne hibride in električna vozila. Vozila z elektrificiranim pogonom niso zasnovani z ročnim menjalnikom, kar je močno povečalo pojavnost avtomatskega menjalnika v Evropi, potem ko je bil desetletja bolj ali manj stvar Američanov.
Na priljubljenost avtomatskega menjalnika pa ni vplivala le elektrifikacija pač pa tudi spremembe vozniških navad in prometa. Ta je vse gostejši in ročno menjavanje ter pogosto pritiskanje na sklopko med vožnjo v koloni postajata vse bolj neprijetna.
Samodejni menjalnik pa podpira tudi zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Samodejno prestavljanje omogoča boljši nadzor nad prestavljanjem, novi tip samodejnega menjalnika pa prinaša večje število prestav, kar se odraža v nižji porabi in posledično nižjih izpustih CO2.
Leta 2010 so v Evropi novi avtomobili z avtomatskim menjalnikom predstavljali le desetino celotnega trga, v prvi polovici letošnjega leta pa so skoraj 70 odstotkov prodaje. Prelomnica se je zgodila v letih 2019 in 2020, ko so samodejni menjalniki poskočili s približno četrtine na več kot 40 odstotkov trga.
Priljubljenost je ročni menjalnik obdržal še v Južni Afriki, kjer predstavlja 42 odstotkov trga, in v državah Latinske Amerike, kjer ima ročni menjalnik 36 odstotkov avtomobilov. Na drugi strani lestvice so Azijici in seveda Severna Amerika. Jugovzhodna Azija premore le 15 odstotkov avtomobilov z ročnim menjalnikom, na Kitajskem predstavljajo le 4 odstotke trga, na Japonskem dva odstotka, v Severni Ameriki (ZDA in Kanada) pa le odstotek.