Nihče ni verjel, da lahko bend, ki zveni kot motorna žaga, pride na vrh lestvic. Potem pa so se pojavili štirje tipi iz Teksasa.

Pantera ni bila navaden bend. Bila je družina. Brata Abbott (kitarist Dimebag Darrell in bobnar Vinnie Paul) sta bila srce, basist Rex Brown je bil hrbtenica, pevec Phil Anselmo pa besna pest. Ustvarili so zvok, ki je bil tako težak, da je spremenil definicijo metala. A z uspehom so prišli demoni – heroin, alkohol in sovraštvo, ki je razbilo bend in vodilo do najbolj šokantnega umora v zgodovini rocka.

Spandex in lak za lase (1981–1986)

Če danes pogledate fotografijo Pantere iz leta 1983, ne boste verjeli svojim očem. Nič kamuflažnih hlač, nič britvic, nič tetovaž na vratu. Namesto tega vijoličen spandex, živalski vzorci, ličila, ogromne natupirane frizure in poze, ki bi jih zavidala celo Madonna.

Zgodba se začne v Arlingtonu v Teksasu. Brata Vinnie Paul Abbott (bobni) in Darrell Lance Abbott (kitara) sta imela glasbo v krvi. Njun oče, Jerry Abbott, je bil uspešen country producent in lastnik studia Pantego Sound. Fanta sta dobesedno odraščala med mešalnimi mizami. Leta 1981 sta ustanovila bend. Ime? Pantera. (Včasih so se na začetku imenovali Pantera's Metal Magic).

Vendar njuni vzorniki niso bili Slayer ali Metallica (ki so takrat šele začeli). Njuna bogova sta bila Kiss in Van Halen. Želela sta biti rock zvezdi v stilu Sunset Stripa. Darrell si je nadel umetniško ime »Diamond Darrell« (Diamantni Darrell). Vinnie in on sta našla basista Rexa Browna (ki se je takrat imenoval Rex Rocker) in pevca Terryja Glaza. Terry je bil tipičen »lep« pevec za 80. leta – znal je peti visoko, igrati kitaro in vrteti mikrofon, ni pa imel v sebi niti kančka tiste demonske jeze, ki jo je Pantera kasneje potrebovala.

Izdali so tri albume, ki jih danes ne boste našli na Spotifyju ali Apple Music (bend se jih sramuje in jih nikoli ni ponovno izdal): Metal Magic (1983), Projects in the Jungle (1984) in I Am the Night (1985). Glasba? Čisti glam metal. Pesmi z naslovi, kot so Ride My Rocket in Hot and Heavy. Bilo je sladko, hitro in ... no, precej smešno. A nekaj je izstopalo. Kitarist.

Diamond Darrell je bil čudežni otrok. Pri 16 letih je tako dobro igral kitaro, da so mu prepovedali tekmovati na lokalnih kitarskih naborih v Teksasu, ker je zmagal vsakič, ko se je pojavil. Čeprav je bila glasba pocukrana, so bili njegovi rifi in solaže že takrat z drugega planeta. Eddie Van Halen je bil njegov heroj in Darrell je posnemal vsak njegov gib.

Do leta 1986 je Pantera postala največja lokalna atrakcija v Teksasu. Polnili so klube, a dlje niso prišli. Heavy metal se je spreminjal. Metallica je izdala Master of Puppets, Slayer pa Reign in Blood. Glasba je postajala hitrejša, trša in bolj zlobna.

Darrell in Vinnie sta začutila, da s Terryjem Glazom in spandexom ne bosta prišla nikamor. Potrebovala sta spremembo. Potrebovala sta nekoga, ki ne bo prepeval o zabavah, ampak bo renčal o bolečini, našla pa sta ga v New Orleansu.

Prihod Phila in iskanje moči (1987–1989)

Leta 1986 so Terryja Glaza odpustili. Razlog? Ni hotel slediti novi, trši smeri benda. Pantera je potrebovala novi glas. Preizkusili so več pevcev, a nihče ni imel tiste iskre. Nato so slišali za 19-letnega mulca iz New Orleansa po imenu Philip Hansen Anselmo.

Ko je Phil prišel na avdicijo, je bil suh kot prekla in je imel frizuro kot David Lee Roth. A ko je odprl usta, se je soba zatresla. Phil je imel neverjeten razpon – lahko je pel kristalno čisto in visoko kot Rob Halford (Judas Priest), v naslednji sekundi pa renčal kot demon. Na prvi vaji je skočil z ojačevalca in takoj prevzel poveljstvo. Vinnie in Darrell sta se spogledala: »To je naš človek.«

Leta 1988 so z njim posneli album Power Metal. To je izgubljeni člen v evoluciji Pantere. Še vedno ga ne priznavajo kot del svoje uradne diskografije, a je daleč od prejšnjega glam rocka. Je hitrejši, trši in bolj agresiven. Phil na njem večinoma poje visoko (falzet), a v pesmih, kot je PST88*, se že sliši zametek tistega značilnega grobega vokala.

S Philom se ni spremenila le glasba, spremenil se je imidž. Phil je sovražil spandex. Oboževal je hardcore punk in thrash metal (kot so Slayer in Venom). Počasi je prepričal ostale, da so odvrgli pajkice in lak za lase ter oblekli strgane kavbojke in majice lokalnih bendov. Postajali so to, kar so v resnici bili – štirje tipi, ki radi pijejo pivo in poslušajo glasno glasbo. A leta 1989 se je zgodilo nekaj, kar bi lahko uničilo Pantero za vedno.

Telefon je zazvonil. Na drugi strani je bil Dave Mustaine, šef skupine Megadeth. Megadeth so ravno iskali novega kitarista. Mustaine je slišal za »Diamantnega Darrella« in ga povabil na avdicijo. Ponudil mu je mesto v enem največjih metal bendov na svetu, slavo, denar in svetovne turneje.

Darrell je bil počaščen. A imel je en pogoj. Mustainu je rekel: »Pridem, ampak samo, če vzamete tudi mojega brata Vinnieja na bobnih.« Mustaine je zavzdihnil: »Žal mi je, Darrell. Ravno sem najel Nicka Menzo. Bobnarja že imam.«

Darrell ni okleval niti za sekundo: »Potem pa hvala, ampak ne. Brez brata ne grem nikamor.«

Dave Mustaine je nato najel Martyja Friedmana, Darrell pa je ostal v Teksasu, v bendu, ki ni imel niti pogodbe z založbo. To je bila definicija zvestobe.

Namesto da bi jokal za izgubljeno priložnostjo, je Darrell rekel: »V redu. Če ne morem v Megadeth, bomo pa naredili Pantero večjo od Megadeth.«

Odšli so v studio Pantego Sound, navili ojačevalce do konca in začeli pisati pesem, ki se začne z najbolj prepoznavnim rifom 90-ih let.

Kavboji iz pekla (1990)

Leta 1989 so bili Pantera najboljši bend, za katerega nihče zunaj Teksasa ni slišal. Vse velike založbe so jih zavrnile. Rekli so: »Niste thrash kot Metallica, niste glam kot Motley Crue. Ne vemo, kaj bi z vami.«

Nato je posredovala usoda. Predstavnik založbe Atco Records, Mark Ross, je obtičal v Teksasu, ker je orkan Hugo prizemljil vsa letala. Ker ni imel kaj početi, ga je šef studia vprašal: »Hej, a bi šel pogledat ta lokalni bend?« Mark je nejevoljno privolil.

Ko je Mark Ross tisti večer stopil iz kluba, je takoj poklical svojega šefa v New York in rekel: »Pravkar sem videl bend, ki bo spremenil vse.« Julija 1990 je izšel album Cowboys from Hell (Kavboji iz pekla).

To je bil uradni začetek prave Pantere. Naslovnica je bila jasna: štirje tipi v salonu iz 19. stoletja. Brez ličil. Samo hladnokrvni pogledi.

Glasba je bila šok. To ni bil thrash metal, ki drvi s hitrostjo 200 km/h. To je bil power groove. Ritem je bil počasnejši, a težji. Imel je tisti teksaški zamah (swing), zaradi katerega ste morali migati z glavo, četudi niste hoteli.

Zvok je bil edinstven. Darrell (na tem albumu še vedno podpisan kot Diamond Darrell) je zavrgel klasične lampaške ojačevalce in uporabil tranzistorske (solid-state) ojačevalce Randall. Zvok je bil kirurško natančen, oster kot britev in popolnoma suh. Vinnie Paul je na bas bobne prilepil kovance (včasih so rekli, da so to bili kovanci za četrt dolarja), da bi dobil tisti slavni »klik« zvok, ki je prebijal skozi kitare.

Naslovna skladba Cowboys from Hell se začne z enim najbolj prepoznavnih rifov v zgodovini. A vrhunec albuma je epska, 7-minutna Cemetery Gates.

To je bila njihova različica Stairway to Heaven. Začne se z nežno akustično kitaro, govori o smrti prijatelja/dekleta in se stopnjuje v metalsko nevihto. Phil Anselmo je tu pokazal neverjeten talent: na koncu pesmi se ima dvoboj z Darrellovo kitaro – Darrell zaigra visok ton, Phil ga odpoje. Gredo višje in višje, dokler ne dosežejo frekvenc, ki bi lahko razbile kozarce.

Na turneji za ta album so igrali kot predskupina za Judas Priest v Evropi. Vsak večer so ukradli šov. Ko so igrali pesem Domination in prišli do legendarnega počasnega dela (breakdowna) na koncu, je publika dobesedno nehala dihati.

Bili so na poti navzgor. A Phil in bend so bili jezni. Mediji so jih še vedno primerjali s starimi glam bendi, zato so se odločili: »Naslednji album ne bo imel nobene balade. Nobenega petja v višine. Samo čista sila.« In držali so obljubo.

Vulgarni prikaz moči (1992)

Po uspehu Cowboys from Hell bi večina bendov poskušala napisati še kakšno »radiu prijazno« pesem. Pantera pa je naredila ravno nasprotno. Phil Anselmo je rekel: »Nič več visokega petja. Nič več 'Judas Priest' vokalov. Zdaj bomo samo še renčali.«

Februarja 1992 je izšel album z naslovom, ki pove vse - Vulgar Display of Power (Vulgarni prikaz moči).

Že sama naslovnica je legendarna. Prikazuje moškega, ki dobi brutalno pest v obraz. Obstaja slavna urbana legenda (ki jo je Vinnie Paul rad pripovedoval), da so najeli fana z ulice in mu plačali 10 dolarjev na udarec, da se pusti pretepati, dokler niso dobili prave fotografije. Po legendi naj bi ga udarili 30-krat. Resnica? Fotograf Brad Guice je kasneje priznal, da je bil to profesionalni model Sean Cross in da ga niso nikoli udarili. Uporabili so le dober kot in ga močno porinili v stran. A legenda o »30 udarcih za 300 dolarjev« je zvenela bolj metalsko, zato so jo obdržali, glasba na albumu pa je bila definicija nasilja.

Prva pesem Mouth for War je zasedla 1. mesto na MTV-jevi metal lestvici in s prestola vrgla Metallico (Enter Sandman). To je bil dokaz, da metalci iščejo nekaj tršega.

Toda himna albuma je postala pesem Walk. Pesem je nastala iz čistega gneva. Ko so se vrnili s turneje v domači Teksas, so opazili, da se nekateri stari prijatelji obnašajo čudno. Mislili so, da je Pantera postala domišljav rock bend. Phil Anselmo jim je v pesmi odgovoril z jasnim sporočilom: »Vzemi ta svoj odnos in se 'sprehodi' (odjebi) stran od mene.« Rif pesmi Walk je tako preprost (samo dve noti!), a ima takšen groove, da ga prepoznate v sekundi.

Tudi na tem albumu je kitarist Darrell še vedno podpisan kot Diamond Darrell. A to je bil zadnjič. Njegov zvok je postal tako umazan in težak, da mu vzdevek Diamant ni več pristajal. Prijatelji so ga že začeli klicati po njegovi drugi najljubši stvari (vrečki marihuane za 10 dolarjev). Kmalu zatem je uradno postal Dimebag Darrell.

Pantera je s tem albumom postala neustavljiva. A uspeh je prinesel pritisk. In Phil Anselmo je pritisk začel lajšati na najslabši možen način.

Številka 1 in Anselmovi demoni (1994–1995)

Leta 1994 se je zgodilo nekaj, kar se v glasbeni industriji ne bi smelo zgoditi. Na vrh ameriške lestvice Billboard 200, kjer so običajno kraljevale pop zvezde, kot so Mariah Carey, Ace of Base in Bonnie Raitt, je priletel meteorit. Album Far Beyond Driven je v prvem tednu prodaje debitiral naravnost na 1. mestu.

To je bil prvi (in verjetno edini) pravi ekstremni metal album na vrhu sveta. Recenzenti niso mogli verjeti svojim ušesom. Album se začne s pesmijo Strength Beyond Strength, ki je hitra kot metek, in postaja le še bolj brutalen. Namesto da bi se prodali, so Pantera postali še težji.

Na tem albumu sta dve ključni himni: I'm Broken, rif, ki ga je Darrell napisal samo zato, da bi ogrel prste med soundcheckom, je postal ena njihovih najbolj znanih pesmi. Drugi pa je 5 Minutes Alone. Zgodba za to pesmijo je legendarna. Na nekem koncertu je fan nenehno žalil Phila. Phil je rekel občinstvu: »Prebijte ga!« Fan je nato tožil bend, njegov oče pa je poklical menedžerja in rekel: »Ne rabim tožbe, dajte mi samo pet minut na samem s tem Philom Anselmom.« Philov odgovor je bil: »Dajte mi pet minut na samem s tem očetom in ga bom razbil.« In napisal pesem o tem. Toda medtem ko so bili na vrhu sveta, je njihov pevec razpadal.

Phil Anselmo je trpel neznosne bolečine. Zaradi let skakanja z ojačevalcev in divjanja po odru so mu hrbtna vretenca dobesedno razpadala (degenerativna bolezen diska). Zdravniki so mu rekli: »Potrebuješ operacijo, ampak okrevanje bo trajalo eno leto.« Phil je rekel: »Nimam enega leta. Pantera je na vrhuncu. Ne morem ustaviti stroja.«

Da bi utišal bolečino, je začel piti ogromne količine viskija Wild Turkey. Ko to ni več prijelo, je posegel po tabletah. In ko tablete niso bile dovolj, je našel nekaj močnejšega. Heroin.

Ostali člani benda – Vinnie, Darrell in Rex – niso vedeli, kaj se dogaja. Videli so le, da se Phil spreminja. Prej je bil duša zabave, zdaj se je po koncertu takoj umaknil na svoj turistični avtobus, postal je paranoičen in nepredvidljiv in začel je dajati čudne intervjuje, kjer je blebetal neumnosti.

Brata Abbott (Vinnie in Darrell) sta bila zmedena. Mislila sta, da je Phil postal zvezdniški in da jih sovraži. Nista vedela, da si tip vsak večer vbrizgava heroin, samo da ne bi čutil bolečine v hrbtu. Bratovščina je začela pokati. In kmalu je prišla noč, ko je Phil dejansko umrl.

Trendkill in ločene sobe (1996–2000)

Poletje leta 1996 bi moralo biti slavje vrnitve domov, a se je spremenilo v skorajšnjo tragedijo. Po koncertu v Dallasu, 13. julija, se je Phil Anselmo umaknil v svojo garderobo. Tam si je vbrizgal smrtonosni odmerek heroina. Njegovo telo je popustilo, obraz je pomodrel in srce mu je nehalo biti. Reševalci so ga našli negibnega na tleh. Naslednjih pet minut je bil Philip Anselmo klinično mrtev. Reševalci so ga z injekcijo adrenalina naravnost v srce in kisikom uspeli oživiti, nato pa se je v bolnišnici zbudil zmeden in sprva sploh ni verjel, da je skoraj umrl.

Ta dogodek je za vedno uničil zaupanje v bendu. Brata Abbott sta bila pretresena in besna. Phil jima je dolga leta lagal, da ne jemlje drog, zdaj pa je skoraj umrl v njuni domači dvorani. Phil se je kasneje javno opravičil in rekel, da je naredil napako, a škoda je bila nepopravljiva. Vinnie Paul in Dimebag Darrell sta se začela voziti na ločenih avtobusih, stran od pevca. Pantera je nehala biti bratovščina in postala podjetje s štirimi zaposlenimi, ki se med seboj komaj pogovarjajo.

V takšnem strupenem ozračju je nastal njihov najtemnejši in najbolj brutalen album, The Great Southern Trendkill (1996). Prvič v zgodovini benda plošče niso posneli skupaj v istem studiu. Dimebag, Vinnie in Rex so glasbo snemali v Teksasu v studiu Chasin' Jason, medtem ko je Phil svoje vokale snemal sam v studiu Trenta Reznorja v New Orleansu. Kljub ločenosti je album mojstrovina čistega sovraštva. Pesmi, kot sta Drag the Waters in srhljiva dvodelna Suicide Note (kjer prvi del zveni kot poslovilno pismo samomorilca na akustični kitari, drugi del pa kot krik iz pekla), so odraz Philovega takratnega duševnega stanja. To ni bila več zabavna glasba za pitje piva, to je bil krik človeka na robu prepada.

Kljub težavam so nadaljevali s turnejami, a kemije na odru ni bilo več mogoče zaigrati. Leta 2000 so poskusili še zadnjič popraviti odnose in izdali album Reinventing the Steel. Želeli so se vrniti k preprostemu, old-school metalu. Album je bil soliden, vseboval je himno Revolution Is My Name, a v zraku je bilo čutiti, da to ni več ista Pantera. Phil je bil z mislimi že drugje, pri svojih stranskih projektih, kot sta Down in Superjoint Ritual, kjer je lahko igral brez pritiska bratov Abbott. Ko so po terorističnih napadih 11. septembra 2001 obtičali v Evropi in odpovedali preostanek turneje, so se vrnili domov v tišini. Nihče ni vedel, da je bil to zadnjič, ko so Pantera obstajali kot delujoč bend.

Razpad in vojna besed (2001–2003)

Po prisilni vrnitvi iz Evrope leta 2001 je telefon v hiši bratov Abbott obmolknil. Dimebag in Vinnie Paul sta čakala, klicala sta Phila in menedžerje, a odgovora ni bilo. Phil Anselmo se je popolnoma izoliral od Pantere in svojo energijo usmeril v bend Down ter nov projekt Superjoint Ritual, kjer se je počutil svobodnega. Za brata Abbott je bilo to čakanje pravo mučenje, saj nista znala početi ničesar drugega kot igrati v Panteri, ki je bila njuno življenjsko delo in družinska zapuščina. Medtem ko sta ona čakala v negotovosti, je Phil v intervjujih začel javno razglašati, da je Pantera zanj preteklost in da se v tistem okolju počuti ustvarjalno utesnjenega.

Leta 2003 je bratom končno prekipelo in sta uradno razpustila Pantero, kar je bil zanju strašanski čustveni udarec, saj sta izgubila svojo identiteto. Ker nista želela sedeti križem rok in žalovati, sta ustanovila nov bend Damageplan, ki naj bi bil nadaljevanje njune vizije, a brez Philove prtljage. Glasbeni tisk, lačen škandalov, je z veseljem podpihoval ogenj in objavljal vsako strupeno izjavo, ki sta si jo tabora izmenjala preko oceana. Phil je brata obtoževal, da sta posla željna diktatorja, ki jima gre le za denar in zvok, onadva pa sta trdila, da je Phil postal neznosen in nezanesljiv zaradi svojih težav z drogami.

Vrhunec te strupene vojne besed se je zgodil v zloglasnem intervjuju za revijo Metal Hammer, ki je bil objavljen tik pred tragičnim decembrom 2004. V njem je Phil Anselmo izrekel stavek, ki bo za vedno preganjal njegovo vest in zgodovino metala. O Dimebagu Darrellu je rekel, da je postal plitev in da si »zasluži, da ga nekdo konkretno pretepe« (»deserves to be beaten severely«). Phil je kasneje trdil, da je bila to le groba metafora in da so novinarji izjavo vzeli iz konteksta, a Vinnie Paul tega ni nikoli pozabil. V takšnem ozračju sovraštva, nerazčiščenih računov in medijskega hujskanja je Dimebag Darrell stopil na oder tistega usodnega decembrskega večera, ne da bi vedel, da njegove besede bere tudi neuravnovešen fan s pištolo.

8. december 2004 (Tragedija v Columbusu)

Bil je hladen sredin večer v Columbusu v zvezni državi Ohio in ironično je bila to 24. obletnica umora Johna Lennona. V nočnem klubu Alrosa Villa se je zbralo okoli 250 ljudi, da bi videli nov bend bratov Abbott, Damageplan. Vzdušje je bilo sproščeno, Dimebag Darrell pa je bil, kot vedno, nasmejan in pripravljen na zabavo, saj je tik pred nastopom nazdravil z bratom Vinniejem Paulom z njuno tradicionalno gesto za srečo. Ko so stopili na oder in začeli igrati prvo skladbo Breathing New Life, je nihče v dvorani ni slutil, da so to zadnji akordi, ki jih bo legendarni kitarist kdajkoli zaigral.

Nekaj trenutkov po začetku koncerta je skozi zadnja vrata kluba vstopil 25-letni Nathan Gale, nekdanji marinec s hudimi duševnimi motnjami, ki je bil obseden s Pantero in prepričan, da so mu člani benda kradli misli. Gale se je mirno sprehodil mimo varnostnikov, splezal na oder in se približal Dimebagu s hrbtne strani. Mnogi v publiki so sprva mislili, da gre za navdušenega fana, ki želi objeti svojega idola ali pa skočiti med občinstvo, zato niso reagirali. Gale pa je brez opozorila potegnil polavtomatsko pištolo Beretta in petkrat ustrelil Dimebaga Darrella neposredno v glavo. Kitarist je padel na tla in umrl na mestu, še preden je sploh vedel, kaj se dogaja.

V klubu je izbruhnil popoln kaos, saj je Gale začel streljati na vse, ki so se mu poskušali približati ali pomagati Dimebagu. V krvavem pohodu je ubil še tri ljudi: vodjo varnosti pri bendu Jeffa »Mayhema« Thompsona, zaposlenega v klubu Erina Halka in mladega fana Nathana Braya, ki je junaško poskušal oživljati ustreljenega kitarista. Vinnie Paul je z bobnarskega stola nemočno opazoval, kako mu pred očmi umira brat in se skril za ojačevalce, prepričan, da je naslednja tarča on. Morijo je ustavil šele policist James Niggemeyer, ki je vstopil skozi zadnja vrata in z enim samim natančnim strelom iz šibrovke ubil napadalca, ki je takrat kot talca držal enega od članov ekipe.

Novica o tragediji se je razširila kot požar in spravila celoten glasbeni svet v stanje šoka. Dimebag Darrell ni bil le kitarist, bil je ena najbolj oboževanih osebnosti v metalu, človek, ki ni imel sovražnikov in je živel za to, da bi osrečeval druge. Njegov pogreb je bil veličasten, pokopali so ga v krsti skupine KISS, Eddie Van Halen pa mu je v grob položil svojo originalno kitaro z rumenimi črtami (Bumblebee), ki je bila Dimebagova najljubša kitara vseh časov. Za Vinnieja Paula pa je s smrtjo brata umrl tudi del njega; do konca življenja je krivil Phila Anselma, ker je verjel, da so njegove nepremišljene besede v medijih podžgale neuravnovešenega morilca.

Zapuščina in kontroverzna vrnitev (2018–danes)

Po tragični smrti Dimebaga Darrella je njegov brat Vinnie Paul potegnil jasno in nepreklicno črto. Čeprav so fani leta in leta prosili za ponovno združitev Pantere, je bil Vinniejev odgovor vedno enak in boleč. Zanj Pantera ni bila le ime, ampak kemija med štirimi ljudmi, in brez Dimebaga ta kemija ni obstajala. Še bolj pomembno pa je bilo dejstvo, da Vinnie nikoli ni odpustil Philu Anselmu za njegove izjave pred umorom, zato se z njim do konca svojega življenja ni želel niti pogovarjati, kaj šele stati na istem odru. Vinnie je svojo glasbeno pot nadaljeval v superskupini Hellyeah, kjer je našel mir in veselje do igranja, a senca preteklosti ga je vedno spremljala.

Usoda je ponovno udarila 22. junija 2018, ko je svet pretresla novica, da je Vinnie Paul umrl v spanju na svojem domu v Las Vegasu zaradi hude srčne bolezni. Njegova smrt je pomenila dokončen konec legendarne bratovske naveze, ki je definirala zvok modernega metala. Pokopali so ga v krsti, točno takšni, kot jo je imel njegov brat in ga položili v grob poleg Dimebaga in njune matere na pokopališču Moore Memorial Gardens v Arlingtonu. Na nagrobniku je vklesan preprost, a mogočen napis, ki pravi, da sta brata Abbott zdaj končno spet združena in da bosta skupaj žurala v večnosti.

Leta 2022, štiri leta po Vinniejevi smrti, pa je odjeknila novica, ki je razdelila metal skupnost na pol. Preživela člana, pevec Phil Anselmo in basist Rex Brown, sta napovedala, da se Pantera vrača na odre. Mnogi fani so bili ogorčeni in so to potezo označili za oskrunjenje grobov bratov Abbott, saj Vinnie tega za časa življenja nikoli ne bi dovolil. Drugi so v tem videli priložnost, da se mlajše generacije poklonijo zapuščini benda in v živo slišijo himne, ki so spremenile svet. Da bi pomirili duhove, sta Phil in Rex poudarila, da ne gre za reunion, ampak za proslavo življenja in dela Dimebaga in Vinnieja.

Za skoraj nemogočo nalogo nadomeščanja bratov so izbrali dva glasbenika, ki sta bila del njune razširjene družine. Na kitaro je prišel Zakk Wylde, Dimebagov najboljši prijatelj in kitarski heroj zasedbe Black Label Society, ki je obljubil, da bo ostal zvest originalnim rifom. Za bobne je sedel Charlie Benante iz skupine Anthrax, ki je bil tesen prijatelj obeh bratov in je znal ujeti Vinniejev specifičen swing. Ko so decembra 2022 v Mehiki prvič stopili na oder pod ogromnim logotipom Pantere, so bile oči uprte v nebo. Čeprav to ni več tista Pantera, ki je v 90-ih rušila klube, je energija pesmi, kot sta Cowboys from Hell in Walk, še vedno dovolj močna, da združi tisoče ljudi v en sam, grmeč ritem.