To ime je sinonim za brezkompromisnost. Kerry King in Jeff Hanneman sta ustvarila kitarski zvok, ki je zvenel kot kaos, Dave Lombardo je izumil bobnanje, ki je hitrejše od bitja srca, Tom Araya pa je prepeval o peklu z nasmeškom na obrazu. To je zgodba o bendu, ki je leta 1986 izdal album Reign in Blood in z njim postavil letvico hitrosti tako visoko, da je do danes ni nihče zares preskočil. Super, gremo v Huntington Park v Kalifornijo, kjer se je začelo zlo.

Vampirji iz predmestja (1981–1984)

Zgodba o najtršem bendu na svetu se začne leta 1981 v sončnem Los Angelesu, vendar daleč stran od blišča Sunset Stripa, kjer so kraljevali Mötley Crüe. V delavskem predmestju Huntington Park je mladi kitarist Kerry King iskal nekoga za igranje in naletel na plavolasega Jeffa Hannemana, ki je med pavzo v svoji službi (delal je v skladišču) brenkal na kitaro. Ko sta ugotovila, da oba obožujeta Iron Maiden in Judas Priest, a jih želita igrati s podvojeno hitrostjo, je bila zveza sklenjena.

Za ritem sekcijo sta rekrutirala bobnarja Dava Lombarda, ki je takrat delal kot dostavljavec pic in je baje dostavil pico Kerryju, preden mu je ta rekel, naj prinese še bobne. Manjkal je le še pevec. Našla sta ga v Tomu Arayi, emigrantu iz Čila, ki je bil zanimiv paradoks. Podnevi je delal kot respiratorni terapevt v bolnišnici in ljudem pomagal dihati, ponoči pa je v mikrofon kričal o smrti in uničenju. Prav Tomovi prihranki iz bolnišnice so financirali snemanje njihovega prvenca.

Leta 1983 so izdali album Show No Mercy. Če poslušate ta album danes, boste slišali veliko vplivov britanskega heavy metala in celo nekaj melodije, kar je za kasnejše standarde Slayerjev skoraj nepredstavljivo. Še bolj zabavna pa je njihova takratna podoba, saj so v prvih letih dejansko nosili ličila in močno poudarjene oči, ker so mislili, da tako izgledajo bolj strašljivo in teatralno. Kerry King bi verjetno danes najraje uničil vse fotografske dokaze tistega obdobja.

Vse se je spremenilo, ko so odkrili britanski bend Venom, ki ni znal prav dobro igrati, je pa imel neizmerno zlobno energijo. Slayer so takrat dojeli, da nočejo biti le še en heavy metal bend. Hoteli so biti najhitrejši in najbolj zlovešči bend na planetu. Odvrgli so ličila, oblekli usnje in zakovice ter začeli pisati pesmi, ki so zvenele kot zvočni napad. Z naslednjim mini albumom Haunting the Chapel in ploščo Hell Awaits so postajali vse bolj kompleksni in mračni, a nihče ni bil pripravljen na to, kar je sledilo, ko so srečali producenta, ki sploh ni maral metala.

Vladavina v krvi (1985–1986)

Leta 1986 so Slayer storili korak, ki je zmedel vse. Podpisali so pogodbo z novo založbo Def Jam, ki je bila do takrat znana izključno po rapu in hip-hopu. Njen ustanovitelj je bil Rick Rubin, bradati producent, ki je ustvarjal hite za Run-DMC in Beastie Boys. Rubin ni vedel veliko o metalu, vedel pa je, da Slayer proizvajajo energijo, kakršne še ni slišal in je prejšnji producenti niso znali ujeti na trak. Njegov pristop k snemanju je bil radikalen in je popolnoma spremenil zvok ekstremne glasbe. Do takrat so metal albumi zveneli »veliko«, polni odmeva in prostora, Rubin pa je zahteval nekaj drugega: hotel je popolnoma suh zvok, brez odmeva, oster kot britev, kot da bi bend igral pol metra pred tvojim obrazom.

Ko so fantje vstopili v studio, so imeli napisane pesmi, ki so bile že v osnovi hitre, a med snemanjem se je zgodilo nekaj norega. Zaradi adrenalina in suhega zvoka so jih igrali še hitreje. Dave Lombardo je udarjal s takšno intenzivnostjo in hitrostjo, da so kitaristi komaj sledili, a so gnali drug drugega do skrajnih fizičnih meja. Ko so končali s snemanjem vseh desetih pesmi, so pogledali na uro in bili šokirani. Celoten material je trajal le slabih 29 minut. Bend je bil resno zaskrbljen, da je plošča prekratka in da se bodo fani počutili ogoljufane, ker niso dobili vsaj 40 minut glasbe.

Rick Rubin pa se je le nasmehnil in jim rekel stavek, ki se je izkazal za genialnega: »Plošča je točno takšna, kot mora biti. Pustite jo, da vas povozi in nato boste takoj pritisnili 'play' še enkrat.«

Imel je prav. Album Reign in Blood je postal koncentrat agresije. Začne se z nečloveškim krikom Toma Araye v pesmi Angel of Death in konča z zvoki grmenja in dežja v legendarni Raining Blood. Vmes ni niti sekunde za dihanje, ni balad in ni mašil. S tem albumom so Slayer postali nedotakljivi, saj so definirali hitrostno mejo žanra. A medtem ko so glasbeno dosegli vrh, se je zaradi prve pesmi na albumu nad njimi zgrnila temna senca obtožb, ki so jih spremljale desetletja.

Angel smrti in nacistični škandal (1986–1987)

Ko so pri založbi Columbia Records, takratnemu distributerju, prvič slišali uvodno skladbo albuma Reign in Blood, so prebledeli. Pesem z naslovom Angel of Death (Angel smrti) namreč podrobno, skoraj klinično opisuje grozljive eksperimente Josefa Mengeleja, zloglasnega nacističnega zdravnika iz Auschwitza. Besedilo, ki ga je napisal kitarist Jeff Hanneman, ne obsoja eksplicitno Mengelejevih dejanj, ampak jih zgolj opisuje z brutalno natančnostjo – od operacij brez anestezije do spajanja dvojčkov. Zaradi tega »dokumentarnega« pristopa so ljudje takoj sklepali, da bend simpatizira z nacizmom.

Vodstvo založbe Columbia je bilo zgroženo in je zavrnilo izdajo albuma, kar je bil za bend velik udarec, saj so izgubili glavno distribucijsko mrežo. Rešil jih je David Geffen (lastnik Geffen Records), ki se je dogovoril, da bo album distribuiral, vendar so zaradi kontroverznosti album skrili s seznama svojih izdaj, prav tako pa ni bil na voljo v vseh trgovinah. Mediji in skupine za človekove pravice so Slayerje označili za neonaciste in antisemite, kar je bend spremljalo skoraj do konca kariere.

Člani benda so te obtožbe zavračali kot popolnoma absurdne, saj je bil njihov pevec Tom Araya temnopolti Čilenec, bobnar Dave Lombardo pa Kubanec, kar je daleč od idealov arijske rase. Jeff Hanneman, ki je bil glavni krivec za besedilo, se je branil z argumentom, da ga zanima mračna plat zgodovine in da branje o drugi svetovni vojni ne pomeni, da podpiraš Hitlerja. Res pa je, da si ni delal uslug s tem, da je na svoji kitari imel nalepke divizije SS in zbiral nemška vojna odlikovanja, kar je le še podžigalo govorice. Kljub ogromnemu pritisku se Slayer niso nikoli opravičili ali spremenili besedila, ampak so preprosto rekli: »To je zgodovina, če vas moti, ne poslušajte.«

Upočasnitev v pekel (1988–1990)

Po izidu albuma Reign in Blood se je metal svet spraševal le eno vprašanje: kako za vraga bodo to presegli? Vsi so pričakovali, da bo naslednji album še hitrejši, še krajši in še bolj brutalen. A člani benda so bili dovolj pametni, da so se zavedali pasti. Vedeli so, da so dosegli fizično mejo hitrosti in da bi vsak poskus igranja hitreje zvenel le kot nerazločen šum. Namesto da bi tekmovali sami s seboj in izgubili, so se odločili za radikalen obrat v nasprotno smer. Odločili so se, da bodo zveneli počasneje, a zato toliko bolj težko in zlovešče.

Leta 1988 je izšel album South of Heaven. Ko so fani prvič zavrteli naslovno skladbo, so bili zmedeni. Namesto divjega bobnanja jih je pričakal počasen, hipnotičen kitarski rif, ki je zvenel kot zvok samega pekla, ki se odpira. Tom Araya na tem albumu ni le brezglavo kričal, ampak je dejansko pel, čeprav na svoj srhljiv način. Mnogi »pravoverni« fani so bili sprva razočarani in so album označili za premehkega, a kmalu so dojeli genialnost poteze. Slayer so dokazali, da za ustvarjanje groze ne potrebuješ le hitrosti, ampak predvsem atmosfero.

Svojo klasično dobo so kronali leta 1990 z albumom Seasons in the Abyss, ki velja za popolno sintezo obeh svetov – brutalne hitrosti in mračne melodike. Na tem albumu se nahaja ena njihovih najbolj grotesknih uspešnic, Dead Skin Mask. Pesem govori o serijskem morilcu Edu Geinu, ki si je iz kože svojih žrtev delal obleke in maske. Na koncu pesmi se sliši otroški glas, ki prosi: »Gospod Gein, nočem se več igrati, spustite me ven!« To je bil Slayer v svoji najboljši formi: ne le hrupen, ampak resnično strašljiv. S tem albumom so zacementirali svoj status velikanov, a tik za vogalom so jih že čakale prve resne notranje razpoke.

Bobnarska vrata in 11. september (1991–2001)

Leta 1992, na vrhuncu slave, se je v bendu zgodil potres. Dave Lombardo, človek, ki so ga klicali »boter dvojnega bas bobna«, je rekel: »Dovolj imam.« Razlog ni bila glasba, ampak družina. Dave je želel biti prisoten pri rojstvu svojega prvega otroka, preostali člani benda pa so mu postavili ultimat: turneja ali otrok. Dave je brez oklevanja izbral otroka in zapustil bend. Za Slayerje je bila to katastrofa, saj je bil Lombardo motor njihovega zvoka. Na njegovo mesto je stopil Paul Bostaph iz benda Forbidden, ki je bil tehnično izjemen bobnar in je moral stopiti v verjetno največje čevlje v metalu. Čeprav so ga fani sprva gledali postrani, je s svojo brutalno natančnostjo na albumu Divine Intervention dokazal, da je vreden svojega mesta.

Medtem ko so devetdeseta leta za večino metal bendov pomenila krizo identitete, so Slayer ostali trmasto zvesti sami sebi. Ko je Metallica postrigla lase in začela igrati hard rock na albumih Load in Reload, so se Slayerji le smejali in pisali pesmi o serijskem morilcu Jeffreyju Dahmerju (pesem 213). Res je, da so se na albumu Diabolus in Musica (1998) malce spogledovali z modernejšim, nižje uglašenim »nu-metal« zvokom, kar je nekatere puriste zmotilo, a v srži so ostali agresivni in neizprosni. Niso iskali radijskih hitov, iskali so tiste, ki so zvesti do groba.

Vrhunec tega temačnega obdobja pa se je zgodil na datum, ki ga ne bo svet nikoli pozabil. Leta 2001 so Slayerji pripravili nov album, ki je bil vrnitev k čisti agresiji. Naslov albuma je bil provokativen: God Hates Us All (Bog nas vse sovraži). Datum izida je bil določen mesece vnaprej – torek, 11. september 2001. Tisto jutro, ko so fani v trgovinah kupovali CD s tem naslovom, sta se v New Yorku zrušila dvojčka WTC. Kombinacija naslova albuma in grozljivih posnetkov na televiziji je bila tako srhljiva, da se je zdelo skoraj preroško. Oglaševalske plakate za album so morali nemudoma odstraniti z ulic, saj je napis »Bog nas vse sovraži« sredi ruševin in pepela deloval preveč resnično. Kljub tragediji (ali pa morda prav zaradi nje) je album postal klasika moderne dobe Slayerjev, bend pa je dokazal, da so vedno tam, kjer je tema najgostejša.

Ugriz pajka in padec velikana (2002–2013)

V začetku novega tisočletja se je zdelo, da so Slayer neuničljivi, saj se je za bobne vrnil izgubljeni sin Dave Lombardo. Z originalno postavo so ponovno zavzeli odre in leta 2010 doživeli vrhunec svoje kariere na turneji »Big 4«, kjer so prvič v zgodovini na istem odru stali člani Metallice, Megadeth, Slayer in Anthrax. To je bil trenutek zmagoslavja, a nihče ni slutil, da bo idila trajala le kratek čas. Leta 2011 se je namreč zgodila ena najbolj nenavadnih nesreč v zgodovini glasbe, ki zveni kot scenarij iz grozljivke, a je bila na žalost resnična.

Kitarist in glavni pisec glasbe Jeff Hanneman je užival v jacuzziju na vrtu svojega prijatelja v Kaliforniji, ko je začutil majhen pik na roki. Mislil je, da gre za navadnega pajka, zato piku ni posvečal pozornosti. Čez nekaj dni pa mu je roka začela zatekati, postala je vroča in neznosno boleča. Ko je končno odšel v bolnišnico, so zdravniki ugotovili, da ga je ugriznil pajek in ga okužil z nekrotizirajočim fasciitisom – bakterijo, ki dobesedno žre človeško meso. Stanje je bilo tako kritično, da je bil Jeff le uro stran od smrti, zdravniki pa so resno razmišljali o amputaciji roke, da bi mu rešili življenje.

Zdravnikom je roko sicer uspelo rešiti z nujnimi operacijami in presaditvami kože, vendar je bila škoda nepopravljiva. Jeff je moral ponovno učiti hoditi, brazgotine na roki pa so bile tako hude, da ni mogel več igrati kitare na vrhunskem nivoju. Slayerji so morali na turnejo brez njega, zato je njegovo mesto začasno (in kasneje stalno) prevzel Gary Holt iz benda Exodus. Jeff se je počutil izoliranega in nekoristnega, saj je bil celo življenje vajen biti na odru, zdaj pa je sedel doma. Zaradi bolečin in depresije se je zatekel k svoji stari razvadi – alkoholu. Čeprav je premagal bakterijo, ga je uničilo pitje. 2. maja 2013 je Jeff Hanneman umrl zaradi odpovedi jeter, star komaj 49 let. Svet metala je izgubil genija, ki je napisal Raining Blood in Angel of Death, Slayer pa so izgubili svoje ustvarjalno srce.

Brez obžalovanja do konca (2014–2019)

Po smrti Jeffa Hannemana so mnogi mislili, da je s Slayerji konec, saj je z njim umrla polovica ustvarjalne ekipe. A Kerry King, plešasti in potetovirani kitarist z verigami za pasom, ni človek, ki bi se predal žalovanju. Odločil se je, da Slayer ne bodo ugasnili v tišini, ampak bodo nadaljevali z grmenjem. Vendar drame še ni bilo konec, saj so se ponovno sprli z bobnarjem Davom Lombardom, tokrat zaradi denarja in pogodb. Lombardo je bil odpuščen preko Facebooka tik pred turnejo v Avstraliji, na bobnarski stolček pa se je vrnil zanesljivi Paul Bostaph. Z Garyjem Holtom na drugi kitari, ki ni nikoli poskušal kopirati Jeffa, ampak je igral s svojim lastnim besom, so se zaprli v studio in leta 2015 izdali svoj zadnji album Repentless. Naslov »Brez obžalovanja« je bil jasna izjava svetu: ne obžalujemo ničesar, ne opravičujemo se nikomur, smo Slayer in takšni bomo ostali do konca.

Kljub temu da je album zvenel brutalno, je čas neusmiljeno terjal svoj davek na telesih članov benda. Pevec Tom Araya, ki je desetletja divje mahal z glavo (»helicopter headbanging«), je moral na resno operacijo hrbtenice. V vrat so mu vstavili titanovo ploščico, kar je pomenilo, da ne sme več nikoli zamahniti z glavo, sicer bi tvegal paralizo. Za frontmana najbolj energičnega benda na svetu je bilo stati pri miru na odru prava muka. Poleg tega je Tom vse bolj pogrešal svojo družino in vnuke ter ni več čutil potrebe po neskončnih turnejah. Kerry King in Tom Araya sta se leta 2018 pogledala v oči in sprejela težko odločitev: bolje je oditi zdaj, ko še vedno polnimo dvorane in zvenimo uničujoče, kot pa postati utrujena parodija samih sebe.

Napovedali so svojo zadnjo svetovno turnejo, ki je trajala kar dve leti in obiskala vse kotičke planeta, vključno s Slovenijo. To ni bila lažna poslovilna turneja, kakršne delajo nekateri drugi bendi, ampak pravi, dokončni sloves. Zadnji koncert se je zgodil 30. novembra 2019 v dvorani The Forum v njihovem domačem Los Angelesu. Ko je odzvenel zadnji akord pesmi Angel of Death, se je zgodilo nekaj nenavadnega za Slayer koncert. Tom Araya ni takoj odšel z odra. Ostal je tam, v tišini, in celih deset minut samo strmel v občinstvo, z solzami v očeh, ter vpil vsak delček energije iz dvorane. Na koncu je v mikrofon rekel le preprosto: »Hvala vam. Zbogom.« In s tem se je končala era najhitrejšega, najglasnejšega in najbolj zlobnega benda v zgodovini. Slayer so odšli, a tinitus v ušesih njihovih fanov bo ostal za vedno.

Obdobje po koncu

Obdobje po slovesu leta 2019 je bilo za člane banda precej različno. Medtem ko se je Tom Araya zavil v popoln medijski molk in užival v pokoju, je Kerry King glasno obžaloval konec. Večkrat je poudaril, da so odnehali prezgodaj, svojo ustvarjalno energijo pa je prelil v solo prvenec From Hell I Rise, ki je izšel maja 2024. Tudi ostali niso počivali – Gary Holt je z matičnimi Exodus izdal Persona Non Grata, neumorni Dave Lombardo pa je palčke vihtel pri Misfits, Mr. Bungle in kratkotrajno celo spet pri Testament. Kljub Kingovim izjavam, da je Slayer zgodba zaključena, in trditvam njegove žene, da se to »nikoli več ne bo zgodilo«, upanje oboževalcev ni ugasnilo. Zanimivo je, da King z Arayo od zadnjega koncerta sploh ni spregovoril, čeprav menda nista sprta, medtem ko so odnosi z Lombardom zaradi starih finančnih zamer glede »Metallica denarja« ostali nepopravljivo porušeni.

Odšli so, pa so že nazaj

Čeprav je Kerry King sprva trdil, da do tega ne bo prišlo, so Slayer februarja 2024 presenetili svet z napovedjo vrnitve. V preverjeni zasedbi Araya, King, Holt in Bostaph so najprej zavzeli odre festivalov Riot Fest in Aftershock, medtem ko jim je nastop na Louder Than Life takrat preprečil orkan. Kar je sprva izgledalo kot »enkratno slavje ob petletnici konca«, se je prelevilo v serijo ekskluzivnih nastopov. Leto 2025 je prineslo vrnitev v Veliko Britanijo, kjer so celo ogrevali publiko za zadnji koncert Black Sabbath, sledili pa so nastopi v Kanadi in ZDA. Kitarist Gary Holt sicer poudarja, da gre za projekt »od leta do leta«, saj mu je matični bend Exodus prioriteta, a zgodba še ni končana. Za oktober 2026 je namreč že potrjen nastop na festivalu Sick New World v Teksasu, kjer bodo thrash velikani grmeli v čast 40. obletnici legendarnega albuma Reign in Blood.