Vendar pa je ta ambiciozen skok v prihodnost skrival usodno inženirsko napako, ki je za vedno spremenila pravila letalske industrije.

Po koncu druge svetovne vojne je bila Velika Britanija odločena, da svetu dokaže svojo inženirsko premoč in ponovno zavlada nebu. Medtem ko so bila vojaška reaktivna letala že trdna realnost, se je civilno letalstvo še vedno zanašalo na počasnejša, glasna in tresoča batna letala. V tem ozračju se je podjetje de Havilland odločilo za tvegan, a neverjetno vizionarski korak. Rodil se je de Havilland Comet, pravo tehnološko čudo, ki ni predstavljalo le evolucije, temveč popolno revolucijo. To letalo je obljubljalo, da bo povsem spremenilo način, kako ljudje potujejo, in ogromen svet naredilo precej bolj dostopen.

Ideja za letalo se je rodila že sredi vihre druge svetovne vojne. Leta 1943 je britanska vlada ustanovila poseben odbor Brabazon, ki je imel ključno nalogo načrtovanja povojne komercialne letalske industrije in s tem iskanja rešitev za civilno letalstvo prihodnosti. Medtem ko so se drugi proizvajalci nagibali k preverjenim izboljšavam batnih motorjev, je podjetje de Havilland odboru predlagalo izjemno radikalen koncept za tisti čas – povsem reaktivno potniško letalo.

Pravo inženirsko delo in načrtovanje sta se uradno začela septembra 1946 pod vodstvom glavnega oblikovalca Ronalda Bishopa. Ekipa je morala orati ledino na skoraj vsakem koraku. Po treh letih intenzivnega razvoja in reševanja povsem novih aerodinamičnih in tehničnih izzivov je bil prvi prototip letala de Havilland Comet tehnično končan. Iz hangarja so ga za prve preizkuse revolucionarnih motorjev pripeljali 2. aprila 1949. Vrhunec vsega tega truda, kar je bila takrat tudi prava zmaga za celotno britansko letalsko industrijo, se je zgodil nekaj mesecev kasneje. Zgodovinski prvi testni polet je bil uspešno izveden 27. julija 1949, ko je letalo pod taktirko glavnega testnega pilota Johna Cunninghama uspešno poletelo za 31 minut in s tem uradno odprlo reaktivno ero potniškega letalstva.

Njegov prvi komercialni let spomladi leta 1952 je bil globalna senzacija, ki je dobesedno osupnila javnost in ameriško konkurenco pustila daleč zadaj. Potniki so prvič v zgodovini izkusili hitrosti in višine, ki so bile do takrat strogo rezervirane za vojaške testne pilote. S svojo gladko, aerodinamično obliko in revolucionarno zasnovo je Comet na stežaj odprl vrata modernemu globalnemu turizmu. Čas potovanja na dolgih progah se je drastično skrajšal, raven prestiža in udobja pa je poskočila do neslutenih višav.

Ljudje so začeli doživljati pravo križarjenje nad oblaki, saj je letalo letelo dovolj visoko, da se je izognilo slabemu vremenu in turbulencam. Potovanje ni bilo več naporno prebijanje skozi nevihte, temveč tiho in mirno drsenje na robu stratosfere, kjer so bile razdalje med celinami le še vprašanje nekaj ur sproščenega poleta.

Ko govorimo o letalu de Havilland Comet, ne moremo mimo njegovega srca – štirih revolucionarnih reaktivnih motorjev de Havilland Ghost. Ti motorji niso bili nerodno obešeni pod krila, kot smo tega vajeni pri modernih potniških letalih, temveč so bili izjemno elegantno in aerodinamično integrirani v same korene kril. Ta inovativna zasnova je letalu dala tisto značilno, čisto in neprekinjeno silhueto, ki je na nebu delovala naravnost futuristično in je obrnila ogromno glav povsod, kjer se je letalo pojavilo.

Da bi zares razumeli ta tehnološki preskok, moramo Comet primerjati s takratnimi vladarji komercialnega neba, kot je bil na primer zanesljivi Lockheed Constellation. Njegovi masivni batni radialni motorji so sicer proizvajali okoli 1864 kW (2500 HP) moči vsak, a so bili neznansko glasni, potratni in so povzročali nenehne vibracije, ki so potnikom po več urah letenja pošteno zlezle v kosti in povzročale hudo utrujenost. Comet je bil na drugi strani popolno nasprotje. Njegov reaktivni pogon je potniško kabino spremenil v oazo miru. Zvok motorjev je bil za potnike zgolj zamolkel, oddaljen šum, nadležno in izčrpavajoče tresenje pa je postalo stvar preteklosti.

Prvi model de Havilland Comet 1 je v dolžino meril nekaj več kot 28 metrov, razpon kril je bil slabih 35 metrov, maksimalna vzletna teža pa je znašala okoli 48 ton. Njegova kabina je nudila prostor za 36 do največ 44 potnikov. Poganjali so ga štirje turboreaktivni motorji de Havilland Ghost 50, od katerih je vsak proizvedel približno 22,2 kN potiska, kar pri potovalni hitrosti letala grobo preračunano pomeni okoli 4800 kW (6437 HP) ekvivalentne moči na posamezen motor. Na drugi strani je bila zadnja serijska različica, de Havilland Comet 4 bistveno večja in zmogljivejša strojna mojstrovina. Trup so inženirji podaljšali na 34 metrov ob skoraj nespremenjenem razponu kril, maksimalna vzletna teža pa je drastično poskočila na 73 ton, s čimer je letalo lahko naenkrat prepeljalo od 70 do 90 potnikov. Za varno premikanje te dodatne mase so vgradili štiri močno izboljšane motorje Rolls-Royce Avon Mk 524 s po 47 kN potiska.

Hitrost in višina sta bili pri tem britanskem dragulju kategoriji zase. Medtem ko so najboljša batna letala tistega časa mukoma dosegala potovalne hitrosti okoli 500 kilometrov na uro in letela na višinah, kjer so bila pogosto prepuščena milosti in nemilosti nevihtnih sistemov, je Comet s svojo potovalno hitrostjo več kot 800 kilometrov na uro dobesedno pometel z vso konkurenco. Njegova zmožnost letenja na višini preko 12.000 metrov je pomenila, da je z lahkoto plul visoko nad oblaki in slabim vremenom.

Notranjost letala je bila premišljeno zasnovana kot prestižni klub za svetovno elito. Veliki, razkošni sedeži, vrhunska postrežba s toplimi obroki in prostrana tlačna kabina so ustvarjali edinstven občutek luksuza. K temu vtisu prostornosti je močno prispevala tudi ogromna površina oken. Oblikovalci so v trup vgradili velika in široka kvadratna okna, ki so potnikom omogočala spektakularne, širokokotne razglede na ukrivljenost Zemlje ter globoko modrino stratosfere. Dnevna svetloba je prosto preplavljala kabino in ustvarjala zračnost, ki je prej v letalskem svetu preprosto ni bilo. Takrat se seveda še nihče ni zavedal, da prav ta na videz nedolžna, čudovita kvadratna okna skrivajo smrtonosno past, ki bo kmalu do temeljev pretresla celotno letalsko industrijo.

Zgodba o letalu de Havilland Comet bi bila zgodba o uspehu, če se v začetku leta 1954 ne bi zgodil nepojmljiv in srhljiv preobrat. V razmiku le nekaj mesecev sta dve letali, polni potnikov, na vrhuncu svojega poleta nepojasnjeno in katastrofalno razpadli v zraku nad Sredozemskim morjem.

Prva usodna nesreča, ki je šokirala svetovno javnost, se je zgodila 10. januarja 1954. Letalo de Havilland Comet 1 z registrsko oznako G-ALYP, ki je letelo na letu 781 letalske družbe BOAC iz Rima v London, je približno dvajset minut po vzletu nenadoma razpadlo v zraku. Razbitine so strmoglavile v Sredozemsko morje v bližini italijanskega otoka Elba. V tej tragični nesreči je življenje izgubilo vseh 35 ljudi na krovu, 29 potnikov in 6 članov posadke. Ker preiskovalci sprva niso našli očitnega vzroka, so letom po kratki prekinitvi ponovno prižgali zeleno luč, kar se je izkazalo za usodno napako.

Le nekaj mesecev kasneje, 8. aprila 1954, je sledila še druga, srhljivo podobna katastrofa. Tokrat je šlo za letalo z oznako G-ALYY, ki je letelo za družbo South African Airways na letu 201 iz Rima proti Kairu. Tudi to letalo je kmalu po vzletu, ko je doseglo potovalno višino, doživelo eksplozivno dekompresijo in strmoglavilo v globine Sredozemskega morja v bližini Neaplja. Nesreča je zahtevala 21 žrtev, natančneje 14 potnikov in 7 članov posadke. Ta dogodek je dokončno prizemljil celotno floto in sprožil tisto obsežno preiskavo utrujenosti materiala, ki je za vselej spremenila letalstvo.

Javnost je bila v popolnem šoku, letalska industrija pa na robu obupa. Britanske oblasti so nemudoma prizemljile celotno floto in sprožile eno najbolj obsežnih, dragih in inovativnih preiskav letalskih nesreč v zgodovini, ki je potekala pod vodstvom raziskovalnega centra v Farnboroughu. Na dnu morja so zbirali na tisoče razbitin in jih kot ogromno morbidno sestavljanko ponovno zlagali okoli lesenega ogrodja, da bi našli tisti manjkajoči košček, ki je botroval tragediji.

Inženirji so se hitro zavedli, da se spopadajo z nečim povsem novim. Ker je de Havilland Comet letel višje kot katerokoli komercialno letalo pred njim, je moral njegov trup prenesti bistveno večje razlike v zračnem tlaku med udobno, notranjostjo in redkim zrakom zunaj. Da bi simulirali te ekstremne pogoje in pospešili časovno premico obrabe, so raziskovalci zgradili ogromen bazen z vodo. Vanj so potopili celoten trup enega izmed testnih letal in v notranjost neprestano črpali vodo pod pritiskom ter jo nato izpuščali. S tem so ustvarjali učinek nenehnega tlačenja in sproščanja kabine, ki ga letalo doživi ob vsakem vzletu in pristanku. Po tisočih takšnih ciklih se je v bazenu zgodilo neizbežno – trup je silovito popustil in skrivnost je bila končno razkrita.

Glavni krivec za strmoglavljenja ni bila sabotaža ali huda nevihta, temveč do takrat slabo razumljen nevidni sovražnik, ki je postal znan kot utrujenost materiala. In tu so odigrala svojo smrtonosno vlogo tista čudovita, velika kvadratna okna. Strokovnjaki so ugotovili, da so se na ostrih, pravokotnih vogalih oken ustvarjale ekstremne točke stresa. Kljub temu, da je bil aluminij na papirju dovolj močan, so se zaradi ponavljajočega se raztezanja in krčenja trupa ob vsakem poletu natanko na teh ostrih vogalih začele delati mikroskopske razpoke. Te razpoke so sčasoma, povsem neopazno za mehanike na tleh, rasle z vsakim letom, dokler trup ni več zdržal pritiska in je visoko v zraku prišlo do silovite eksplozivne dekompresije. Trup je dobesedno raztrgalo v delčku sekunde. To spoznanje je bilo za inženirje hkrati uničujoče in odrešujoče, saj so končno natančno vedeli, proti čemu se borijo.

Tragična spoznanja iz preiskave so za vedno spremenila potek letalske zgodovine in na krut način postavila temelje za varnost, ki jo danes jemljemo za povsem samoumevno. Ko so prizemljili celotno floto letal de Havilland Comet in v tovarni mrzlično iskali rešitve, je britanska letalska industrija izgubila svojo ključno prednost. Konkurenca čez lužo namreč ni počivala. Ameriški proizvajalci so se iz britanskih napak ogromno naučili in kmalu predstavili svoja reaktivna velikana, letali Boeing 707 in Douglas DC-8. Ta sta že v osnovi vključevala vsa nova dognanja o utrujenosti materiala, kar je ameriški industriji omogočilo prevlado na trgu komercialnega letalstva za naslednjih nekaj desetletij.

Čeprav je podjetje de Havilland kasneje razvilo močno izboljšano in povsem varno različico letala, ki so jo poimenovali de Havilland Comet 4, je bil prvotni zagon nepopravljivo izgubljen. Kljub temu pa prvemu reaktivnemu potniškemu letalu ne smemo odreči njegovega ogromnega zgodovinskega pomena. Njegova največja in najbolj vidna zapuščina leti z nami vsakič, ko se vkrcamo na letalo. Ravno zaradi nesreč letal de Havilland Comet imajo danes prav vsa potniška letala na svetu strogo ovalna ali okrogla okna. Ta oblika nima ostrih vogalov, kjer bi se lahko koncentriral stres, temveč pritisk letenja na velikih višinah enakomerno porazdeli po celotni površini aluminijastega trupa.

Poleg tega je preiskava uvedla popolnoma nove, izjemno stroge standarde testiranja. Metoda preverjanja trupov v ogromnih vodnih bazenih je postala obvezen del certifikacije za vsako novo letalo, inženirji pa so začeli načrtovati letalske strukture po principu, ki so ga poimenovali »fail-safe« oziroma varno odpovedovanje. To preprosto pomeni, da tudi če en majhen del trupa popusti ali poči, morajo okrepljeni sosednji elementi nemudoma prevzeti obremenitev in preprečiti katastrofalno verižno reakcijo ter razpad letala v zraku.