Med slednje brez dvoma sodi Piaggio P.23R, eno najbolj nenavadnih in futurističnih italijanskih letal medvojnega obdobja. Ko danes pogledamo njegove fotografije, si ga zlahka predstavljamo v petdesetih ali celo šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolg, izjemno aerodinamičen trup, elegantno oblikovana krila in nenavadna postavitev motorjev ustvarjajo vtis, kot da gre za prototip iz obdobja zgodnjih reaktivnih letal. V resnici pa je bil P.23R predstavljen že sredi tridesetih let.

Za projektom je stal priznani italijanski letalski konstruktor Giovanni Pegna, ki je pri podjetju Piaggio želel ustvariti letalo, sposobno postavljanja hitrostnih rekordov. V obdobju, ko so države med seboj tekmovale v doseganju novih mej letalske tehnologije, je bil razvoj takšnega letala tudi vprašanje nacionalnega prestiža. Prvi polet je P.23R opravil leta 1936. Že od začetka je bilo jasno, da gre za nekaj posebnega. Letalo je poganjala trojica motorjev, njegova oblika pa je bila podrejena enemu samemu cilju – čim manjšemu upori. Konstruktorji so želeli ustvariti hitro transportno letalo, ki bi lahko na dolgih razdaljah dosegalo hitrosti, primerljive z mnogimi lovci tistega časa.

Ena najbolj nenavadnih značilnosti prvotnega prototipa sta bili pilotski kabini. Pilota sta sedela drug ob drugem, vendar vsak v svojem ločenem prostoru, kar je bilo v letalstvu skoraj brez primere. Rešitev se v praksi ni najbolje obnesla, saj je omejevala preglednost in oteževala komunikacijo med posadko. Zato so med nadaljnjim razvojem zasnovo spremenili in kabino predelali v bolj klasično obliko.

Čeprav P.23R nikoli ni dosegel serijske proizvodnje, je dokazal svoje sposobnosti na področju rekordnih poletov. Leta 1938 je postavil svetovna hitrostna rekorda za letala s petimi tonami tovora na razdaljah 1.000 in 2.000 kilometrov. Povprečna hitrost je presegla 404 kilometre na uro, kar je bilo za tisti čas izjemen dosežek. Kasneje je Piaggio letalo dodatno izboljšal z zmogljivejšimi radialnimi motorji Piaggio P.XI. Vsak od njih je razvijal približno tisoč "konjskih moči", kar je največjo hitrost povečalo na skoraj 440 kilometrov na uro. Doseg letala je znašal približno 3.800 kilometrov, kar je bilo dovolj za zelo ambiciozne načrte.

Prav zaradi kombinacije hitrosti in dosega se je P.23R znašel tudi v nekaterih precej drznih vojaških študijah. V poznih tridesetih letih so italijanski vojaški načrtovalci preučevali možnosti za simbolične polete oziroma napade na Združene države Amerike. Med kandidati za takšne naloge se je pojavil tudi Piaggio P.23R, vendar je projekt ostal zgolj na papirju. Kljub tehnični naprednosti je razvoj kmalu ustavila druga svetovna vojna. Italijanska industrija je morala svoje zmogljivosti preusmeriti v proizvodnjo vojaških letal, eksperimentalni projekti pa so izgubili prednost. Tako je P.23R ostal pri enem samem prototipu.

Danes velja za eno najbolj zanimivih italijanskih letal svojega časa. Ni postal uspešnica, ni bil množično proizveden in ni zaznamoval vojne zgodovine. Kljub temu ostaja simbol obdobja, ko so konstruktorji brez omejitev preizkušali nove ideje in ustvarjali letala, ki so bila pogosto desetletja pred svojim časom.