V sodobni F1 se razvojna bitka ne odvija samo na stezi. Ekipe morajo nenehno odločati, koliko denarja, časa v vetrovniku in dela svojih inženirjev bodo namenile trenutnemu dirkalniku ter koliko prihodnjim projektom. Williams se je znašel prav pred takšno dilemo.

Vodja ekipe James Vowles je spregovoril o razvojnih kompromisih, s katerimi se moštvo sooča pri usmerjanju sredstev v prihodnost. Za Williams, ki želi po dolgih letih znova postati redni tekmec najboljšim, gre za občutljivo ravnotežje. Vsaka izboljšava sedanjega dirkalnika lahko prinese točke že na naslednji dirki, vendar zahteva ljudi in sredstva, ki jih ni mogoče hkrati uporabiti pri drugih projektih. Težava je še izrazitejša, ker razvoj ni omejen na izdelavo novih aerodinamičnih delov. Ekipa mora izboljševati tudi proizvodne postopke, simulacijska orodja, infrastrukturo in način sodelovanja med posameznimi oddelki. Williams v zadnjih sezonah vlaga prav v takšno preobrazbo, ki naj bi mu omogočila dolgoročno konkurenčnost.

Pri odločanju zato ne gre preprosto za vprašanje, ali je vredno izdelati novo sprednje krilce. Inženirji morajo oceniti, koliko zmogljivosti bi posamezna izboljšava prinesla, kdaj bi jo lahko spravili na stezo in ali bi bilo razpoložljivi razvojni čas bolje nameniti naslednji fazi programa. Za dirkača je takšna odločitev lahko neprijetna. Medtem ko tekmeci še naprej predstavljajo novosti, mora voziti dirkalnik, katerega razvoj se lahko upočasni. Za vodstvo moštva pa je prav sposobnost sprejemanja takšnih odločitev del dolgoročnega načrta.

Williams se želi izogniti položaju, v katerem bi zaradi lova na nekaj dodatnih točk v eni sezoni zaostal pri pomembnejšem projektu. Vowlesova naloga je zato dvojna: ohranjati konkurenčnost na stezi in hkrati graditi ekipo, ki bo lahko takšno konkurenčnost vzdrževala več let.