Ko je britanska založba George Allen & Unwin 21. septembra 1937 izdala Hobita, si je bilo težko predstavljati, kako daleč bo segla zgodba o majhnem prebivalcu udobne dupline, ki se nerad odpravi na veliko pustolovščino. Prva naklada je obsegala 1500 izvodov in se je hitro razprodala. Knjiga je bila namenjena predvsem mlajšim bralcem, vendar je v njej že nastajal svet, ki bo pozneje postal veliko večji od ene same zgodbe.

John Ronald Reuel Tolkien je pripoved začel razvijati v začetku tridesetih let. Po znani anekdoti je med pregledovanjem študentskih nalog na prazen list zapisal stavek o hobitu, ki je živel v duplini. Iz te zamisli je zrasla pustolovščina Bilba Bisagina, čarovnika Gandalfa in trinajstih škratov, ki se odpravijo proti Samotni gori, da bi zmaju Smaugu odvzeli zaklad.

Hobit je imel na prvi pogled vse značilnosti otroške knjige: potovanje, uganke, govoreče živali, nenavadna bitja in nevarnega zmaja. Toda Tolkien je v pripoved vključil tudi svojo ljubezen do starih jezikov, mitologije in izmišljenih zgodovin. Za kraji in imeni se je skrivala širša preteklost, ki je bralec še ni poznal, avtor pa jo je že dolgo razvijal v svojih zapiskih. Pomemben del prve izdaje so bile tudi Tolkienove ilustracije. Sam je pripravil risbe in zemljevide, med njimi podobo Bilbovega doma in zemljevid divjine, po kateri potujejo junaki. Knjiga zato ni dobila le besednega, temveč tudi prepoznaven vizualni svet.

Uspeh Hobita je založbo spodbudil, da je avtorja prosila za nadaljevanje. Tolkien se je lotil nove zgodbe, ki je postopoma postajala resnejša in obsežnejša. Tako je nastal Gospodar prstanov, objavljen v treh delih med letoma 1954 in 1955. Prstan, ki ga Bilbo v Hobitu najde med srečanjem z Golumom, je v novi pripovedi dobil povsem drugačen pomen.

Hobit je medtem živel svoje življenje. Doživel je številne prevode, ilustrirane izdaje, radijske in animirane priredbe ter nazadnje še filmsko trilogijo Petra Jacksona. Njegov vpliv je viden tudi v namiznih in računalniških igrah ter sodobni fantazijski književnosti.