Vesoljski teleskop Hubble je 19. septembra opravil svoj 200.000. obhod Zemlje. Po več kot 36 letih v orbiti je za njim več kot osem milijard kilometrov poti in več kot 1,7 milijona astronomskih opazovanj, jubilejni obhod pa je povezan z eno njegovih najbolj nenavadnih nalog. Hubble opazuje jato galaksij MACS J0417 in čaka, da se v njej znova pojavi supernova Athena. Ne gre za napoved nove eksplozije iste zvezde. Svetloba istega dogodka lahko zaradi ogromne mase jate do Zemlje pripotuje po različnih poteh in z različnimi zamudami.

Pojav omogoča gravitacijsko lečenje, ki ga je napovedala Einsteinova splošna teorija relativnosti. Masa galaksij in temne snovi ukrivlja prostor-čas in s tem pot svetlobe iz bolj oddaljenih objektov. Če je geometrija prava, lahko astronomi isti objekt vidijo večkrat, v nekaterih primerih celo v različnih trenutkih njegovega razvoja. Athena je zato za astronome posebej dragocena. Če bodo pravilno napovedali, kdaj se bo njena svetloba po daljši poti ponovno prikazala, bodo lahko izmerili časovno razliko med posameznimi podobami. Takšne meritve so eden od neodvisnih načinov določanja hitrosti širjenja vesolja oziroma Hubblove konstante.

Prav merjenje širjenja vesolja je ena osrednjih znanstvenih zapuščin teleskopa. Hubble je po izstrelitvi leta 1990 bistveno izboljšal natančnost teh meritev, v zadnjih letih pa je pomagal razkriti tudi tako imenovano Hubblovo napetost: različne metode merjenja hitrosti širjenja vesolja namreč ne dajejo povsem enakega rezultata. Teleskop je med 200.000 obhodi preživel pet servisnih odprav raketoplanov, številne okvare in postopno odpovedovanje žiroskopov. Kljub temu še vedno opravlja vrhunsko znanost. Njegov naslednik James Webb opazuje vesolje predvsem v infrardeči svetlobi, Hubble pa zaradi drugačnega spektralnega območja ostaja pomemben partner, ne zastarel predhodnik.

Dvestotisoči obhod je zato precej več kot le okrogla številka. Teleskop, ki je bil ob izstrelitvi skoraj sinonim za tehnično polomijo zaradi napačno izdelanega glavnega zrcala, je postal eden najuspešnejših znanstvenih instrumentov v zgodovini – in po 36 letih še vedno čaka na svetlobo eksplozij z drugega konca vesolja.