Britanski igralec Patrick Stewart, ki se je v zgodovino televizije zapisal kot kapitan Jean-Luc Picard v seriji Zvezdne steze: Naslednja generacija, je umrl 28. oktobra 2026 v Los Angelesu. Star je bil 86 let.
na Googlu
V več kot šestih desetletjih igralske kariere je ustvaril številne gledališke, filmske in televizijske vloge, svetovno slavo pa sta mu prinesla predvsem Picard in profesor Charles Xavier iz filmske serije Možje X. Stewart je pripadal generaciji britanskih igralcev, ki so svoje igralsko znanje razvijali na gledaliških odrih. Dolga leta je bil član ugledne Royal Shakespeare Company, nastopal je v delih Williama Shakespeara in drugih klasičnih dramatikov ter si pridobil sloves izjemno discipliniranega igralca. Ko je leta 1987 prevzel poveljstvo vesoljske ladje Enterprise, je imel za seboj že skoraj tri desetletja profesionalnega igranja, vendar ga širše svetovno občinstvo še ni poznalo.
To se je spremenilo s serijo Star Trek: The Next Generation, ki je med letoma 1987 in 1994 doživela sedem sezon. Stewartov Jean-Luc Picard se je od prvotnega kapitana Jamesa T. Kirka razlikoval predvsem po umirjenosti, diplomatskem pristopu in premišljenem sprejemanju odločitev. Vlogo je pozneje ponovil v štirih celovečernih filmih, med letoma 2020 in 2023 pa se je k njej vrnil še v samostojni seriji Star Trek: Picard.
Leta 2000 je dobil drugo vlogo, ki je zaznamovala njegovo kariero. V filmu X-Men je prvič zaigral profesorja Charlesa Xavierja, ustanovitelja šole za nadarjene mutante. Lik je upodabljal v več filmih, tudi v Loganu iz leta 2017, pozneje pa se je pojavil še v Marvelovem filmskem vesolju. S tem je postal prepoznaven tudi generacijam gledalcev, ki ga niso spremljale v Zvezdnih stezah.

Toda Stewartova kariera je segala precej dlje od znanstvene fantastike in stripovskih junakov. Med njegovimi pomembnimi televizijskimi vlogami so bili kapitan Ahab v Moby Dicku, Ebenezer Scrooge v Božični pesmi in Henrik II. v filmu Lev pozimi. Nastopil je tudi v filmih Excalibur, Dune in številnih drugih produkcijah, medtem ko se je gledališču vračal tudi po največjih hollywoodskih uspehih.
Otroštvo, ki ni bilo lahko
Patrick Stewart se je rodil 13. julija 1940 v Mirfieldu, majhnem industrijskem mestu v angleškem Yorkshiru. Odraščal je v skromni delavski družini kot najmlajši od treh sinov. Njegova mati Gladys Barrowclough je delala v tekstilni industriji, oče Alfred Stewart pa je bil poklicni vojak, ki je med drugo svetovno vojno služil kot oficir v britanskih padalskih enotah. Po koncu vojne se je preživljal s fizičnimi deli in kot poštar.
Otroštvo prihodnjega igralca je bilo zaznamovano z revščino in nasiljem v družini. Njegov oče je imel po vojnih izkušnjah, med drugim med evakuacijo britanskih enot iz Dunkerquea, hude psihične težave, ki jih danes povezujemo s posttravmatsko stresno motnjo. Stewart je bil priča očetovemu nasilju nad materjo, o katerem je pozneje večkrat javno spregovoril.

Očetova podoba ga je spremljala tudi v poklicnem življenju. Leta 2008 je pripovedoval, da je šele po mnogih letih razumel, kako močno je oče vplival na njegovo igranje. Ko si je za gledališko uprizoritev Macbetha pustil rasti brke, je v ogledalu nenadoma prepoznal očetov obraz. Izkušnje iz otroštva so pozneje pomembno vplivale tudi na njegovo javno zavzemanje za žrtve nasilja v družini.
Njegovo zanimanje za gledališče se je začelo že v osnovni šoli Crowlees v Mirfieldu. Posebno vlogo je imel učitelj angleščine Cecil Dormand, ki mu je prvi približal Shakespeara. Stewart se je pozneje spominjal, kako mu je učitelj v roke položil knjigo Shakespearovih del in ga spodbudil, naj vstane ter začne igrati.
Leta 1951 je pri enajstih letih nadaljeval šolanje na Mirfield Secondary Modern School, kjer se je še intenzivneje posvečal gledališču. V tem obdobju je na dramskem tečaju v Mytholmroydu spoznal Briana Blesseda, ki je prav tako postal znan britanski igralec. Med njima se je razvilo dolgoletno prijateljstvo.
Pri petnajstih letih je Stewart zapustil šolo in začel delati kot novinar lokalnega časopisa. Pisal je poročila in osmrtnice, vendar ga je gledališče privlačilo bolj kot novinarsko delo. Vaje je obiskoval celo med službenim časom, zaradi česar je prihajal v težave. Po pripovedovanju enega od bratov si je včasih izmišljal zgodbe, o katerih bi moral poročati, ali pa prosil sodelavce, naj opravijo delo namesto njega.

Po približno letu dni mu je urednik postavil ultimat: odločiti se mora med novinarstvom in igranjem. Stewart je izbral gledališče in zapustil časopis. Zaposlil se je v trgovini s pohištvom, kjer je lažje usklajeval službo z gledališkimi vajami. Pozneje je pripovedoval, da mu je igralski talent koristil tudi pri prodaji, saj je način pogovora prilagajal posameznim kupcem. Nekaj časa se je ukvarjal tudi z boksom.
Odločilni preobrat je prinesla možnost študija na ugledni gledališki šoli Bristol Old Vic Theatre School. Tako Stewart kot njegov prijatelj Brian Blessed sta prejela štipendiji za igralsko izobraževanje. Stewart je postal prvi prejemnik podpore sveta West Riding, ki ni prihajal z univerz v Oxfordu ali Cambridgeu.
Leta 1959 je pri devetnajstih letih prvič profesionalno nastopil na gledališkem odru v Bristolu, in sicer v uprizoritvi Cyrana de Bergeraca. S tem se je začela igralska kariera, ki ga je v naslednjih desetletjih popeljala od britanskega gledališča do svetovne slave.

Shakespeare pred vesoljem
Patrick Stewart je svojo profesionalno igralsko pot začel 19. maja 1959 v gledališču Theatre Royal v Bristolu. Njegova prva vloga je bila v predstavi Cyrano de Bergerac, v kateri je nastopil kot žepar, skrit med občinstvom. Takrat devetnajstletni igralec še ni mogel vedeti, da bo v naslednjih desetletjih postal eden najbolj prepoznavnih obrazov britanskega gledališča in ameriške televizije.
Po prvih izkušnjah v gledališču Library Theatre v Manchestru se je leta 1966 pridružil ugledni Royal Shakespeare Company, katere član je ostal do leta 1982. Že naslednje leto je postal pridruženi umetnik ansambla, v katerem je sodeloval tudi z igralcema Benom Kingsleyjem in Ianom Richardsonom. Nastopal je v številnih uprizoritvah Shakespearovih del in si postopoma ustvaril ugled izkušenega gledališkega igralca.
V začetku sedemdesetih let je prvič nastopil tudi na Broadwayu. V režiji Petra Brooka je igral v Shakespearovi komediji Sen kresne noči, pri kateri je upodobil obrtnika Snouta. Pomembno priznanje je prišlo leta 1979, ko je za nastop v predstavi Antonij in Kleopatra prejel nagrado Laurence Olivier za najboljšo stransko moško vlogo. V začetku osemdesetih let je svojo gledališko pot nadaljeval tudi v londonskem Royal National Theatre.

Vzporedno je začel graditi televizijsko kariero. Prvič se je na malih zaslonih pojavil januarja 1967, ko je v britanski nadaljevanki Coronation Street nastopil kot gasilski častnik. Dve leti pozneje je v televizijski seriji Civilisation zaigral Horacija ob Hamletu Iana Richardsona.
V sedemdesetih letih so sledile vse pomembnejše televizijske vloge. V zgodovinski seriji Fall of Eagles iz leta 1974 je upodobil Vladimirja Lenina, dve leti pozneje pa se je v znameniti BBC-jevi seriji I, Claudius pojavil kot rimski politik Sejan. Leta 1975 je nastopil tudi v televizijski priredbi romana North and South pisateljice Elizabeth Gaskell.
Posebno mesto med njegovimi zgodnjimi televizijskimi nastopi ima vohunska serija Tinker Tailor Soldier Spy iz leta 1979, posneta po romanu Johna le Carréja. Stewart je v njej igral skrivnostnega sovjetskega obveščevalca Karlo, nasprotnika glavnega junaka Georgea Smileyja. Vlogo je ponovil v nadaljevanju Smiley's People leta 1982. Leta 1980 je v BBC-jevi televizijski uprizoritvi Hamleta nastopil kot kralj Klavdij.
Počasi so prihajale tudi filmske ponudbe. Leta 1981 je v fantazijskem filmu Excalibur režiserja Johna Boormana zaigral kralja Leondegrancea, leta 1984 pa mu je David Lynch namenil vlogo Gurneyja Hallecka v znanstvenofantastičnem filmu Dune. Sledila sta še Lifeforce režiserja Tobeja Hooperja leta 1985 in zgodovinska drama Lady Jane leto pozneje, v kateri je igral Henryja Greya.

Kljub vse pogostejšim televizijskim in filmskim nastopom je Stewart ostajal predvsem gledališki igralec. Klasično gledališče je cenil precej bolj kot znanstveno fantastiko in televizijsko produkcijo. Nekoč je igralko Lallo Ward, znano iz serije Doctor Who, celo vprašal, zakaj sploh nastopa v znanstveni fantastiki.
Toda leta 1987 je prav takšna ponudba povsem spremenila njegovo kariero. Producent Robert H. Justman ga je opazil med literarnim branjem na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu in v njem prepoznal možnega kapitana nove vesoljske ladje Enterprise. Stewart o kulturnem pomenu Zvezdnih stez v ZDA takrat ni vedel skoraj ničesar.
Sprva je okleval predvsem zaradi šestletne pogodbe, ki bi ga za dolgo časa oddaljila od gledaliških odrov. Tudi njegov prijatelj in igralski kolega Ian McKellen mu je odsvetoval, da bi uveljavljeno gledališko kariero zamenjal za ameriško televizijo. Stewart se je nazadnje odločil sprejeti ponudbo, saj je skupaj s svojimi svetovalci pričakoval, da nova serija ne bo dolgo obstala.
Namesto kratkega izleta v Hollywood ga je čakala vloga, ki je za vedno spremenila njegovo življenje.
Jean-Luc Picard in sedem let na Enterpriseu
Ko se je Patrick Stewart leta 1987 pridružil igralski zasedbi serije Star Trek: The Next Generation, si nihče ni predstavljal, kako močno bo nova televizijska produkcija zaznamovala njegovo življenje. Britanski gledališki igralec, ki ga je časnik Los Angeles Times opisal kot neznanega Shakespearovega igralca, je dobil vlogo kapitana Jean-Luca Picarda, poveljnika vesoljske ladje USS Enterprise-D. Serija, ki jo je zasnoval Gene Roddenberry, se je dogajala približno stoletje po dogodkih izvirnih Zvezdnih stez.

Stewart je bil ob začetku snemanja star 47 let in za seboj je imel že dolgo gledališko kariero. Uspeha nove serije ni pričakoval, zato je v Hollywoodu sprva živel kar iz kovčkov. Tudi na zahteven televizijski urnik ni bil pripravljen. Snemalni dnevi so se pogosto začenjali že ob 4.45 zjutraj, delo pred kamerami pa je zahtevalo povsem drugačen pristop kot nastopanje na gledališkem odru.
Njegova začetna strogost je povzročala tudi nesporazume s preostalimi igralci. Stewart je od sodelavcev pričakoval enako disciplino, kot je je bil vajen v Royal Shakespeare Company. Nekoč jih je celo okaral z besedami: »Nismo tukaj zato, da bi se zabavali!« Pozneje se je tega dogodka spominjal z zadrego, saj je sčasoma spoznal, da sproščeno vzdušje ni nujno ovira za profesionalno delo.
Težave mu je povzročal tudi izmišljeni znanstveni jezik, ki so ga morali igralci uporabljati v dialogih. Priznal je, da mu je razpoloženje pogosto padlo, ko se je moral učiti dolge tehnične razlage o delovanju vesoljske ladje. Sčasoma se je z nenavadnim besediščem sprijaznil, med najljubšimi izrazi pa mu je postal »prostorsko-časovni kontinuum«.
Prva epizoda serije Star Trek: The Next Generation je bila predvajana 28. septembra 1987. Nova posadka Enterprisea je poleg Stewarta vključevala Jonathana Frakesa kot Williama Rikerja, Brenta Spinerja kot androida Data, LeVarja Burtona kot Geordija La Forgea, Michaela Dorna kot Worfa, Marino Sirtis kot Deanno Troi in Gates McFadden kot zdravnico Beverly Crusher.

Picard je bil precej drugačen od Jamesa T. Kirka, ki ga je v izvirni seriji upodabljal William Shatner. Bil je umirjen, izobražen in diplomatsko usmerjen poveljnik, ki je pred uporabo sile praviloma iskal drugačno rešitev. Stewart je pri oblikovanju lika lahko uporabil izkušnje z igranjem kraljev, vojskovodij in drugih avtoritativnih osebnosti v klasičnem gledališču. Pozneje se je pošalil, da so bila vsa njegova leta v Royal Shakespeare Company zgolj priprava na sedenje v kapitanovem stolu Enterprisea.
Med najbolj znanimi zgodbami serije je dvodelna epizoda The Best of Both Worlds iz let 1990 in 1991, v kateri Picarda zajamejo Borgi in ga spremenijo v Locutusa. Stewart je v njej pokazal tudi ranljivejšo plat sicer zadržanega kapitana. Posebno mesto ima še epizoda The Inner Light iz leta 1992, v kateri Picard v kratkem času doživi celotno življenje drugega človeka. Epizoda je prejela nagrado Hugo za najboljšo dramsko predstavitev.
Uspeh serije je Stewarta presenetil. Po koncu prve sezone se je prvič udeležil srečanja oboževalcev Zvezdnih stez, kjer je pričakoval nekaj sto obiskovalcev. Namesto tega ga je pričakalo približno 2.500 ljudi, ki so o njem vedeli več, kot si je lahko predstavljal. Takrat je začel razumeti, kako veliko občinstvo ima nova serija.
Z leti se je spremenil tudi njegov odnos s sodelavci. Iz prvotno zadržanega in strogega igralca je postal tesen prijatelj preostalih članov zasedbe. Marina Sirtis je velik del uspeha serije pripisovala prav Stewartovi profesionalnosti, Jonathan Frakes pa je poudarjal, da je s svojo pripravljenostjo na snemanja postavil merila za celotno ekipo.
Star Trek: The Next Generation je doživela sedem sezon in 178 epizod. V peti sezoni jo je spremljalo skoraj 12 milijonov gledalcev, zaključek maja 1994 pa si je ogledalo več kot 30 milijonov ljudi. Serija je prejela številne nagrade, med njimi 19 emmyjev, in postala ena najuspešnejših televizijskih produkcij v zgodovini franšize.
Stewart je leta 2011 prav Zvezdne steze označil za najpomembnejši preobrat v svoji karieri. Čeprav mu je dolgotrajno snemanje omejevalo gledališko delo in ga je občinstvo vse bolj povezovalo zgolj s Picardom, mu je serija prinesla svetovno prepoznavnost. Leta 1995 je za svojo upodobitev kapitana prejel tudi nominacijo za nagrado združenja ameriških filmskih in televizijskih igralcev.

Po sedmih letih se je serija končala, vendar Stewartovo obdobje na poveljniškem mostu Enterprisea še zdaleč ni bilo zaključeno. Picard je že istega leta dobil novo življenje na velikem platnu.
Picard na velikem platnu in vrnitev po desetletjih
Ko se je maja 1994 končala serija Star Trek: The Next Generation, se Patrick Stewart ni poslovil od kapitana Jean-Luca Picarda. Le nekaj mesecev pozneje je lik prvič zaigral na velikem platnu v filmu Star Trek Generations, ki je povezal dve generaciji Zvezdnih stez. V njem sta se srečala Stewartov Picard in legendarni James T. Kirk, ki ga je ponovno upodobil William Shatner.
Leta 1996 je sledil Star Trek: First Contact, v katerem se je Enterprise spopadel z Borgi. Film je režiral Jonathan Frakes, Stewartov dolgoletni igralski kolega, ki je v seriji igral poveljnika Williama Rikerja. Picard je v zgodbi dobil precej bolj akcijsko vlogo, hkrati pa se je moral soočiti s travmatičnimi posledicami svoje nekdanje asimilacije v kolektiv Borgov. Stewart je sodeloval tudi pri oblikovanju scenarija in razvoju svojega lika.
Tretji film, Star Trek: Insurrection iz leta 1998, je posadko Enterprisea postavil pred moralno dilemo, ko je Picard nasprotoval načrtu prisilne preselitve prebivalcev oddaljenega planeta. Četrti in zadnji film prvotne igralske zasedbe je bil Star Trek: Nemesis iz leta 2002. V njem se je Picard soočil z lastnim klonom Shinzonom, ki ga je upodobil takrat še razmeroma neznani Tom Hardy. Film ni dosegel pričakovanega uspeha in je za dolgo časa pomenil konec Stewartovega obdobja v Zvezdnih stezah.
Čeprav je lik Picarda postal neločljiv del njegove kariere, je Stewart večkrat priznal, da mu je tolikšna prepoznavnost oteževala pridobivanje drugačnih vlog. Občinstvo in filmski ustvarjalci so v njem pogosto videli predvsem plešastega britanskega kapitana z globokim glasom. Sčasoma je tudi sam začutil, da sta se njegova osebnost in Picardov značaj močno prepletla.

Zato je bila novica iz avgusta 2018 precejšnje presenečenje. Stewart je skupaj s televizijsko mrežo CBS oznanil, da se po šestnajstih letih vrača v vlogo Jean-Luca Picarda. Tokrat ni šlo za nadaljevanje prvotne serije, temveč za samostojno zgodbo o ostarelem admiralu, ki se je umaknil iz Zvezdne flote.
Serija Star Trek: Picard se je začela 23. januarja 2020. Dogajanje je bilo postavljeno približno dvajset let po filmu Nemesis, njen glavni junak pa je živel na družinskem vinogradu v Franciji. Prva sezona se je posvečala predvsem posledicam smrti Date in vprašanjem umetnega življenja, druga je Picarda ponovno povezala s skrivnostnim Q-jem ter ga popeljala v preteklost.
Posebno pozornost je pritegnila tretja in zadnja sezona leta 2023. Stewart se je v njej ponovno združil z večino prvotne posadke Enterprisea, med drugim z Jonathanom Frakesom, Brentom Spinerjem, LeVarjem Burtonom, Michaelom Dornom, Marino Sirtis in Gates McFadden. Zgodba je ponovno vključila Borge in prvotno ladjo Enterprise-D ter ponudila zaključek, ki ga filmski Nemesis dve desetletji prej ni prinesel.
Serija se je končala 20. aprila 2023 po treh sezonah in skupno 30 epizodah. Patrick Stewart je bil ob njenem zaključku star 82 let. Od prvega nastopa v vlogi Picarda je takrat minilo skoraj 36 let, s čimer je ustvaril eno najdaljših in najbolj prepoznavnih igralskih povezav z enim samim televizijskim likom.
Profesor X in nova generacija oboževalcev
Ko je Patrick Stewart ob koncu devetdesetih let dobil ponudbo za vlogo profesorja Charlesa Xavierja v filmu X-Men, je bil sprva zadržan. Po dolgih letih igranja kapitana Picarda ni želel znova postati obraz velike filmske franšize. K sodelovanju ga je nazadnje prepričala predvsem možnost dela z režiserjem Bryanom Singerjem.
Prvi film X-Men je v kinematografe prišel leta 2000. Stewart je upodobil profesorja Xavierja, telepata in ustanovitelja šole za mlade mutante, ki si prizadeva za mirno sobivanje ljudi in mutantov. Njegovega nekdanjega prijatelja in nasprotnika Magneta je igral Ian McKellen, Stewartov dolgoletni znanec iz britanskega gledališkega sveta. Snemanje je njuno prijateljstvo še poglobilo.
Xavier je bil v marsičem podoben Picardu. Oba sta bila umirjena, razgledana in avtoritativna voditelja, ki sta pred nasiljem dajala prednost razumu. Stewart je pozneje tudi sam priznal, da je po letih igranja plešastega britanskega kapitana z globokim glasom v Xavierju pravzaprav dobil precej sorodno vlogo.
Uspehu prvega filma sta sledila X2 leta 2003 in X-Men: The Last Stand leta 2006. Stewart se je pozneje pojavil še v filmih X-Men Origins: Wolverine, The Wolverine in X-Men: Days of Future Past. V slednjem je starejšo različico profesorja Xavierja upodobil Stewart, mlajšo pa James McAvoy, ki je lik prevzel v filmih o zgodnejših dogodkih iz sveta mutantov.

Posebno mesto v njegovi filmografiji ima Logan iz leta 2017. V precej temačnejši zgodbi je Stewart zaigral ostarelega in hudo oslabelega Xavierja, za katerega skrbi izčrpani Wolverine v podobi Hugha Jackmana. Film je prinesel drugačen pogled na profesorja, ki je bil v prejšnjih zgodbah predvsem simbol znanja, modrosti in nadzora nad izjemnimi sposobnostmi.
Po Loganu je Stewart napovedal slovo od filmske serije X-Men. Toda podobno kot pri Picardu tudi to slovo ni bilo dokončno. Leta 2022 se je pojavil v filmu Doctor Strange in the Multiverse of Madness, tokrat kot različica profesorja Xavierja iz vzporednega vesolja. Z nastopom je lik vstopil tudi v Marvelovo filmsko vesolje.
Vloga profesorja X je Stewartu prinesla novo generacijo občinstva in utrdila njegov položaj v popularni kulturi. Medtem ko so ga starejši gledalci prepoznavali predvsem kot kapitana Enterprisea, so ga mlajši spoznali kot mentorja mutantov, ki je skozi skoraj dve desetletji povezoval več generacij filmov X-Men.
Veliko več kot dve slavni vlogi
Čeprav sta kapitan Picard in profesor Xavier zaznamovala njegovo kariero, Patrick Stewart nikoli ni opustil gledališča. Po uspehu Zvezdnih stez se je redno vračal na odre v Londonu in New Yorku, kjer je nastopal v Shakespearovih dramah in drugih klasičnih delih.
Posebej uspešna je bila njegova samostojna uprizoritev Dickensove Božične pesmi, v kateri je sam odigral več kot 40 likov. Predstava mu je prinesla nagradi Drama Desk in Laurence Olivier. Leta 2007 je navdušil kot Macbeth, leto pozneje pa je ob Davidu Tennantu nastopil v Hamletu in za vlogo kralja Klavdija prejel svojo drugo nagrado Laurence Olivier.
Veliko pozornosti so pritegnili tudi njegovi skupni gledališki nastopi z Ianom McKellenom. Leta 2009 sta zaigrala v Beckettovi drami Čakajoč Godota, pozneje pa sta sodelovanje nadaljevala še na Broadwayu. Njuno prijateljstvo je postalo znano tudi zunaj gledališča, predvsem zaradi šaljivih fotografij, ki sta jih objavljala med sprehodi po New Yorku.

Stewart je ustvaril tudi številne druge televizijske vloge. Leta 1998 je zaigral kapitana Ahaba v Moby Dicku, leto pozneje Ebenezerja Scroogeja v Božični pesmi, leta 2003 pa Henrika II. v filmu Lev pozimi. Pokazal je tudi izrazit smisel za humor, med drugim z gostovanji v serijah Frasier in Extras ter glavno vlogo v komediji Blunt Talk.
Njegov globoki, prepoznavni glas je bil prav tako pomemben del kariere. Posodil ga je številnim animiranim likom, med drugim Averyju Bullocku, šefu CIA v seriji American Dad!, nastopil v Simpsonovih in sodeloval pri filmih Princ Egipta, Bambi II ter The Emoji Movie. Glas je prispeval tudi za računalniške igre, med njimi The Elder Scrolls IV: Oblivion. Za pripovedovanje glasbene pravljice Peter in volk Sergeja Prokofjeva je prejel grammyja.
Poleg igralskih nagrad je dobil številna državna in akademska priznanja. Leta 1996 je prejel zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih, leta 2001 odlikovanje reda britanskega imperija, leta 2010 pa mu je kraljica Elizabeta II. podelila viteški naziv za zasluge na področju gledališča.
Človek za znamenitim glasom
Za Patrickom Stewartom se je za podobo resnega kapitana in uglajenega profesorja skrival človek z bogatim, a tudi zapletenim zasebnim življenjem. Trikrat se je poročil. S prvo ženo Sheilo Falconer, s katero je bil poročen od leta 1966 do 1990, je imel sina Daniela in hčer Sophio. Daniel je prav tako postal igralec in z očetom nastopil tudi v epizodi The Inner Light iz serije Star Trek: The Next Generation. Njegova druga žena je bila televizijska producentka Wendy Neuss, s katero sta bila poročena med letoma 2000 in 2003.

Leta 2008 je spoznal ameriško pevko Sunny Ozell, s katero se je pet let pozneje poročil. Posebnost njune poroke je bila, da je obred vodil Stewartov dolgoletni prijatelj Ian McKellen. Ker McKellenovo pooblastilo v Nevadi ni bilo veljavno, sta zakonca pred tem opravila še uradni obred v mehiški restavraciji v Los Angelesu.
Stewart je velik del svojega javnega delovanja posvetil boju proti nasilju v družini. Zaradi lastnih izkušenj iz otroštva je sodeloval z organizacijama Amnesty International in Refuge, ki pomaga ženskam, žrtvam nasilja. Podpiral je tudi dobrodelno organizacijo Combat Stress, namenjeno vojaškim veteranom s psihičnimi posledicami vojnih izkušenj. Razumevanje očetove travme po drugi svetovni vojni mu je pomagalo drugače pogledati na nasilje, ki mu je bil priča kot otrok.
Bil je tudi velik ljubitelj živali, predvsem psov pasme pitbul, ki jih je skupaj z ženo večkrat sprejel v začasno oskrbo. Leta 2021 je za svoje delo pri zaščiti teh psov prejel priznanje ameriške organizacije ASPCA.

Kljub življenju v Združenih državah Amerike ni nikoli pozabil domačega Yorkshira. Vse življenje je navijal za nogometni klub Huddersfield Town, od leta 2010 pa je bil tudi predsednik njegove mladinske akademije. Leta 2017 je bil na Wembleyju, ko si je klub po 45 letih znova zagotovil nastop v najvišji angleški ligi.
Manj znana je bila njegova ljubezen do avtomobilskega športa. Pogosto je obiskoval dirke F1 v Silverstonu, leta 2015 je opravljal naloge častnega vodje dirke v Long Beachu, dve leti pozneje pa je na VN Kanade vodil pogovore s prvo trojico na stopničkah. Imel je tudi tekmovalno licenco britanske avtomobilistične zveze in leta 2012 nastopil na dirki slavnih v okviru prireditve Silverstone Classic.
Leta 2023 je izdal avtobiografijo Making It So: A Memoir, v kateri se je ozrl na svojo dolgo kariero, družinske odnose in izkušnje, ki so ga oblikovale. Naslov knjige je bil poklon znamenitemu Picardovemu ukazu »Make it so«, ki je postal eden najbolj prepoznavnih stavkov v zgodovini Zvezdnih stez.
